Pred kratkim se je precej tiho od predsedovanja enemu od stebrov slovenskega klubskega
rokometa poslovil po 22 letih Marko Obrstar.Rokometni klub ali društvo nekoč poimenovan po lesni tovarni Inles je zgodovinsko gledano
pomemben za slovenski rokomet in pokritost s tem lepim športom na Dolenjskem. Pred
vznikom v kakovosti zdaj tudi pomembnih rokometnih akterjev kot so RK Krka Novo Mesto,
RK Trimo Trebnje in ne nazadnje RK Sviš je ta rokometna sredina pustila globok pečat v
našem prostoru. Vzpon v tekmovalni kakovosti in strokovnem delu nasploh se je začel s
prihodom Cveta Pavčiča meni ljubega še danes lahko rečem prijatelja in mojega profesorja
na Fakulteti za šport. Pri njem je igralsko zablestel legendarni Jože Šilc in se tudi trenersko
izoblikoval v trenerja, ki je s Slovanom še vedno zapisan v zgodovino največjega klubskega
uspeha- 2. mesto v evropskem pokalu državnih prvakov predhodniku današnji ligi prvakov.
Kot igralec je v tem času blestel tudi Zdenko Mikulin in Nikola Radič oba kasneje odlična
trenerja. Zdenko je bil s kadetskim moštvom celo klubski prva rajnke SFRJ v kateri sta bila
najbolj kasneje uspešna rokometaša iz te sredine in sicer vratar Beno Lapajne ter krožni
napadalec Tomaž Tomšič. Nikola Radič pa je imel velik vpliv na razvoj rokometa tako v
samem kraju kot drugod na Dolenjskem in je pustil pečat s svojim načinom dojemanja
rokometne igre. Oba pa sta imela velik vpliv tudi na kasneje pomembne trenerje iz tega kraja
kot je Stojan Gelze, Božo Karpov-pripeljal moštvo RK Škoflica prvič v 1.SRL, Janez Ilc
prejemnika Bloudkove plakete za leto 2025 -kako lepo je bilo videti, njegovega vnuka v naj
moštvu EP U18 v Beogradu. Tudi Tomaž Tomšič je trener nazadnje v RK Grosuplje prej tudi
v domačem klubu in za njim nekdanji mladinski reprezentant, ko smo se pod mojim
vodstvom prvič uvrstili na mladinsko SP kot zmagovalci kvalifikacij v Grčiji na SP v Trabzonu
v Turčiji daljnega 1997. Vse to kaže na to kako pomembna je tradicija in njeno ohranjanje.
Naj mi oprostijo vsi tisti, ki sem jih spustil pri naštevanju in so imeli prav tako pomembno
mesto pri ustvarjanju častitljive zgodovine rokometa v mestu suhe robe, ki letos praznuje 70
let obstoja. V novejšem času so se zvrstili v tem klubu tudi trenerji od drugod med njimi
omenjam po spominu, Gregorja Cvijiča, Boruta Mačka, Marka Šibilo, Miša Toplaka.
Najodmevnejše rezultate vse pod predsedovanjem Marka Obsrtarja pa je imel Robert
Beguš, ki je ob klubskih uspehih na slovenski reprezentančni seznam tudi kot prejemnika
bronastega odličja na SP v Franciji 2017 pripeljal Jana Grebenca in Nika Henigmana.
Za več o obdobju delovanja Marka Obrstarja pripenjamo povezavo do njegovega pogovora v
lokalnem glasilu Ribnice- Rešeto, julija letos.
Meni se zdi bolj pomembno omeniti njegovo vlogo in delovanje znotraj krovne organizacije
ali še bolje pod okriljem nekoč samostojne organizacije oz. združenja klubov 1.SRL
imenovane ZROPS. Bil je eden izmed najbolj vnetih članov vodstva združenja z zdravimi
pogledi in zagovorniki licenciranja. Žal je to združenje bilo razformirano kar ne bi tokrat
pogreval a prepričan sem, da je s tem bila storjena velika škoda, kar je menila tudi takratna
vodstvena struktura te dobro zamišljene ideje, ki bi klubom v marsičem olajšala delo in
postavila pravo smer delovanja.
Športnih delavcev in tako predanih še kako manjka v našem prostoru in odhod iz aktivnega
vodenja kluba še pred tem iz organov RZS je po mojem trdnem prepričanju za naš šport
velika izguba. Verjamem pa v to, da bo še naprej zvesti spremljevalec našega rokometa na
klubski in reprezentančni ravni oz. zvesti navijač. Verjamem, da Ti lahko v imenu
rokometašev z vsem spoštovanjem izrečem javno zahvalo za vse opravljeno in zaželim vse
dobro vnaprej, še posebej pa obilo užitkov ob tvojem hobiju!