“Men’ to ni fajn!” Besede 5 ali 6 let starega dečka, izgovorjene v čistem Celjskem dialektu, ki so se za vedno vtisnile v spomin nam, takrat prisotnim igralcem na odru gledališča Zarja. Imeli smo vajo. Zaradi bližajoče se premiere gledališke predstave že v popoldanskih urah. Mali Luka je s staršema skoraj vsakodnevno prihajal na obisk k ljubečima babici Anici in k dedku Štefanu.
Dedek Štefan je bil človek, ki je v Celjskem in Slovenskem kulturnem prostoru pustil velik pečat. Dolgoletni tajnik takratne medobčinske Zveze kulturnih organizacij , pobudnik ustanovitve gledališča Zarja, ljubiteljskega gledališča v katerem je režiral in na oder postavil več kot 60 gledaliških predstav uspešnic za odrasle in 30 gledaliških predstav za otroke in mladino. Je prejemnik najvišjega priznanja za tovrstno delovanje -najvišje slovensko tovrstno priznanje – Linhartove plakete in med ostalimi velikimi priznanji za njegovo uspešno delo tudi dobitnik srebrnega celjskega grba za dosežke na področju kulture.
Morda je dedi Štef – kot smo mu rekli, kadar je imel ob sebi vnuke, imel tiho željo, da bi se udejstvovali na domačem – skoraj njegovem odru, bi lahko rekli. Ni bil vsiljiv in nikoli ni na glas izrekel te želje. Je pa kdaj pa kdaj katerega od njih tako prijazno pripeljal na oglede v dvorano.
Tistega dne je bil to mali Lukec. Nadobudni fantič, ki si ga komaj lovil po vseh vogalih. Najsrečnejši je bil na športnem igrišču, ki se nahaja ob dvorani našega kulturnega hrama. Vse je počel. Tekal. Brcal žogo, jo podajal in že takrat tako majhen metal na koš. Spomnim se, da so ga prisotni odrasli morali včasih dvigovati saj ga je jezilo, ker ni zadeval s tal.
Tistega popoldneva je njegova varuška bil dedi Štef. Zato je Lukec moral biti v dvorani saj smo imeli vajo. Pa ne le biti. Moral je biti priden in sedeti ter gledati, poslušati, saj je dedek imel delo z nami na odru.
Vse je na videz bilo lepo in prav kakšnih 15-20 minut. Črvički v hlačah malega Lukca so storili svoje. Ko mu je bilo dogajanja na odru dovolj je demonstrativno odkorakal proti izhodu iz dvorane. Štefan ga je seveda kar se da potiho poskušal ustaviti in vrniti na sedež, naš mali Lukec pa se je obrnil in lepo na glas povedal: men’ to ni fajn! Ter odkorakal. Na igrišče grem, je dejal. Dedek seveda za njim mi pa v smeh. Še dolgo smo se šaljivo spraševali – kaj malemu Lukcu ni bilo fajn: naša igra ali teater kot tak.
V dvorano je še kdaj pa kdaj prišel. Na oder ga nismo zvabili.
Luka je odraščal v umetniški, kulturi zapisani družini. Tudi njegov oče Darko, danes v Sloveniji znani ustvarjalec in voditelj zabavne televizijske oddaje ter mnogih humorističnih vlog na Radiu Celje in na Televiziji Celje, je prav tako kar nekaj let bil član ljubiteljskega gledališkega ansambla iz Trnovelj.
Vendar je bil tudi športnik in adrenalinski zasvojenec v prav posebnem športu. Njegova ljubezen so bili adrenalinski skoki z jadralnim padalom. Kri ni voda torej. Oče je postal profesionalec v kulturi, sin v športu. Mama Silva je Lukcu in bratu Mihi, kasneje obema vrhunskima rokometašema, v zibel položila dobro popotnico iz toplega doma priljubljene učiteljice ene od celjskih osnovnih šol, ki je fanta izdatno učila vseživljensko pomembnih stvari, ki so jima poleg formalne izobrazbe še danes odlična vodila in temelj v njunih življenjih zdaj, ko sta že sama starša.
Rojeni Celjan je Luka izbral najboljše kar to mesto nudi. Rokomet. Je otrok Celjske rokometne šole in vseh njenih razvojnih stopenj mladega rokometaša. Razvil se je v tako dobrega, da je posledično lahko takoj postal del članske ekipe v kateri je prvič zaigral proti RK Krško v sezoni 1997/98.
Pot ga je vodila v RK Radeče, nakar se je odločil vpisati na Fakulteto za šport ter začel resno razmišljati o igranju pri Ljubljanskem Slovanu.
Morda bi se to tudi zgodilo, če ga leta 1999 v Dolenjski RK Trebnje ne bi povabil trener Mišo Toplak. Mladi Luka je v Trebnjem doživel čudovito sezono. Igral je z igralci kot so Nenad Stojakovič, Mustafa Torlo, … Trebanjski klub je takrat bil v vzponu in na koncu sezone končal na 3. mestu državne lestvice in na tretjem mestu v tekmovanju za državni pokal ter igral tudi na evropskih tekmovanjih. Na čas igranja v Trebnjem ter odličnih odnosov s trenerjem in soigralci se Luka zelo rad spomni .
Leta 2000 se vrne v matično Celje kjer je igral še nadaljna tri leta. V letu 2003 pride do usodnega obrata. Želel si je igrati v Celju vendar je v njemu že tlela želja po odhodu. Želel je skusiti tujino, predvsem pa se je želel pridružiti takratnemu dekletu, Slovenski rokometašici Nadiži Pleško, s katero je bil v zvezi. Privlačila ga je prvenstveno Španija. S celjskim klubom je ravno takrat moral obnoviti oziroma podaljšati pogodbo vendar ni našel skupne rešitve, ki bi ustrezala njegovim željam v celoti. Pogodba je bila dobra, vendar v nekem delu zanj nesprejemljiva. Pogovori so bili prijazni, člani uprave (takrat je bil predsednik še g. Tone Turnšek) in kapetan Dejan Perič so ga prosili naj si vzame čas in v miru razmisli. Odšel je domov. Ni dolgo razmišljal. Isti dan je v klub sporočil zanj, kot se je kasneje v življenju izkazalo, najtežjo pa vendar najboljšo možno odločitev.
Drugič v življenju je odkrito dejal: men’ to ni fajn (všeč) ter pojasnil kaj mu v pogodbi ni bilo všeč. Razlog je bil samo eden: rok pogodbe bi ga zavezal za predolgo časa. Marsikdo bi se morda odločil drugače. Vendar je Luka poslušal svoje srce ne ozirajoč se na vse zunanje dejavnike in posledice. Luka želi in mora ostati zvest sebi.
Čez noč je ostal brez kluba. Bili so to hudi časi na vseh področjih njegovega življenja. Poklical je mamo in brata. Bilo je veliko solz saj je bližnje kot strela z jasnega obvestil o dogajanju in jih prosil naj pridejo takoj k njemu, ker se bo odselil. Kam Luka? Odločil se je, da odide iz Celja. Zagotovo pa v Španijo. Uredil je vse potrebno doma ter odpotoval s potovalko v roki v novo življenje brez točno znanega cilja. Ni imel ne dogovora s komer koli kaj šele novo pogodbo. Ni znal jezika razen pogovorne angleščine. V Španiji je poznal svoje dekle in nekaj igralcev iz bivših skupnih republik s katerimi pa takrat še niti ni imel kaj veliko stikov. Vendar je trdno verjel vase.
Takrat so doma časopisi pisali marsikaj. Kako se je skregal z belim kruhom. Kako je sam sebi izkopal jamo in še marsikaj so pisali. Morda bi celo imeli prav, če to ne bi bil Luka. Če to ne bi bil tisti mali Lukec, ki od malega ve kaj njemu ni fajn ter ostane zvest sebi in odide – na igrišče. Tokrat življenjsko.
Njegova prva destinacija v Španiji je bila Elda na JV obali Španije. Tam je živelo njegovo takratno dekle, rokometašica. Luka je bil pripravljen za preživetje početi vse. Bil bi natakar, pomivalec posode, vozil bi taksi, če bi bilo potrebno – samo za to, da si zasluži denar za življenje. V tistem trenutku mu niti ni bilo pomembno ali celo prioritetno, da bi si takoj poiskal službo tudi v kakšnem klubu. Delal bo karkoli samo, da se preživi.
Vendar ni prekinil z rokometom. Hodil je na treninge ženskega kluba, kjer je igralo njegovo dekle. Ohranjal je kondicijo, kolikor je lahko in vseskozi skupaj z dekletom iskal kontakte za igranje ter si iskal delo. S pomočjo njenega ženskega kluba je že po nekaj treningih prišel v moški klub Elda, ki je bil v 3. Španski ligi.
Njegova vztrajnost, odločenost in zagnanost kmalu prinesejo prve rezultate.
S pomočjo tamkajšnjega trenerja je prišel v kontakt z ekipo 2. Španske lige v klubu Balonmano Torrevieja, za katero je igral hrvat Tonči Valčič. Tudi tam je dobil priložnost – pokazati se na eni sami tekmi, ker pa Slovenija takrat še ni bila članica EU, je bil višek tujcev in bi lahko zaigral šele v mesecu maju 2004. V tem klubu je takrat igral golman (bivši igralec Teka iz Santanderja – kluba, ki je igral v 1. Španski ligi imenovani Asobal). Ta mu je povedal, da si je v njegovem bivšem klubu igralec na poziciji levega krila poškodoval ramo. Luka ga je prosil za kontakt . Poklical je, se pogovoril in že čez dva dni je sedel v letalu , ki ga je popeljalo v Alicante na sever Španije.
Seveda Luka igra na polno in Španci se ne morejo načuditi. Tako odličen igralec, brez resnega kluba v 1. Španski ligi. Še bolj se čudijo, ko pove od kod je prišel. RK Celje Pivovarna Laško je že takrat bil povsod zelo spoštovan klub.
Seveda takoj sklene pogodbo. Sreča spremlja pogumne. Tako je Luka postal poseben rekorder. V desetih dneh je napredoval iz 3. Španske lige v 1. Špansko ligo Asobal. Ne gre pozabiti, da je takrat Španska liga veljala poleg Nemške za najmočnejšo na svetu.
Ko je Luka po odločitvi o selitvi v Španijo potoval k svojemu dekletu v Eldo, se je peljal mimo znamenitega Camp Nou. Luka je od nekdaj strasten navijač Barcelone. Ogledoval si ga je iz avtomobila in si mislil kako lepo bi bilo kdaj samo obiskati ta klub od znotraj, doživeti tekmo v zanj sveti klubski dvorani. Kdor navija za kakšen tak klub, si lahko predstavlja in razume njegova takratna fantaziranja. Če bi mu kdo v tistih trenutkih dejal naj pazi, kaj si želi saj se želje izpolnjujejo bi se mu verjetno pobalinsko nasmejal, kot le on zna.
Zgodilo pa se je našemu Lukcu ravno to. Ko je Luka igral v Santnaderju je preko soigralca spoznal športnega agenta, zastopnika rokometašev, Španca Davida Caballera. Ta mu je svetoval naj le nadaljuje s takšnimi igrami in trdim delom saj se mu lahko zgodi zelo resen prestop. Naj pa se s tem ne obremenjuje preveč. Naj igra in živi tako kot si je zastavil.
Nekega dne še v isti sezoni je prejel telefonski klic, ki ga ne bo pozabil nikoli v življenju. Poklical ga je ta znani športni agent, Španec David Caballero, ki je veljal in velja za enega najbolj cenjenih v tej dejavnosti. Luka ni mogel verjeti lastnim ušesom. David ga obvesti, da obstaja možnost prestopa v Barcelono. Našemu Luki se vse skupaj zdi nerealno, tudi zato, ker se potem kar nekaj časa v zvezi s tem ni zgodilo nič.
Do usodnega telefonskega klica, ko ga športni agent David na drugi strani vpraša kaj počne. Luka pove, da si ravno kuha špagete. David mu hladno z druge strani odgovori, da tega igralci Barcelone ne počno. Seveda Luki še nič ni jasno, nasmehne se v smislu vem a kaj imam jaz z njimi, ga vpraša. David ponovi: igralci Barcelone si ne kuhajo sami. Takrat se Luki posveti in mu skoraj pade telefon iz rok. Hitro sledi sestanek v živo in dogovarjanja. Ni jih bilo veliko. Luka tisti čas preživlja kot v transu. Ne more verjeti in dojeti, da se dogovarja za prestop v zanj najboljši klub na svetu. Klub, katerega navijač je od kar ve zase. Klub v katerem igra njegov rokometni idol Patrik Čavar. Ta klub želi njega v svoje vrste. Vendar je tudi v tem slastnem čudovitem obdobju nekaj grenkobe. Namreč: agent ga resno opozori: dokler ne dobi uradnega dovoljenja, ne sme te lepe novice sporočiti nikomur na svetu! Si predstavljate? Zgodi se ti najlepše, živiš življenske sanje in o tem ne smeš povedati nikomur. Niti najbližjim.
Foto: osebni arhiv Luka Žvižej
Živo se spomni, ko je dobil na mizo v roke pogodbo. S strahospoštovanjem je pobožal liste, otipal vodni grb kluba, slišal ni skoraj nič od tistega kar mu je agent razlagal in prebiral. Pristal je na vse pogoje. In začel s tresočo roko podpisovati prvi list. Pogodba mora biti podpisana na vseh straneh in seveda na zadnji strani na uradnem mestu podpisa. David ga opomni naj se vendar zbere in lepše piše saj ni prvošolček. Sreča, navdušenje in veselje so neopisni in nepozabni. Do zadnje strani se je že toliko zbral, da se je lepo in čitljivo podpisal. In spet: tudi po podpisu pogodbe ne sme on prvi oznaniti svetu, da je podpisal pogodbo s sanjskim klubom. Kajti obstajajo pravila, ki jih mora spoštovati. Ko bo klub dal zeleno luč, gre novica v svet. Luka pa bi najraje skočil na streho in vsemu svetu na ves glas zavriskal veselo novico! Mislil je, da ga bo kar raztrgalo od znotraj.
Nadaljevanje zgodbe malega Lukca s trnoveljskega »basket placa« je sanjsko. Dve leti v Barceloni sta ga izstrelili v rokometno elito. Z Barcelono je postal prvak Evrope. Seveda ne gre brez zapletov. Zgodi se polfinale. Njemu najtežja tekma v vsej karieri. Nasprotnik je Celje. Tekma se igra v Celju, v njegovi domači dvorani. V njegovem Zlatorogu. Iztisnil je vse moči iz sebe. Potlačil vsa čustva. Želja po zmagi je bila močnejša. Profesionalec v Luki je oddelal tekmo sto procentno.
Luka je nadoknadil in presegel je v osebnem smislu vse, kar bi lahko udejanil s Celjem. Tudi Celje je postalo Evropski prvak po njegovem odhodu. Tudi Celje je nizalo uspehe v državnem rangu. Vendar je tisti mali Lukec v njem, ki je znal in si upal v pravem trenutku povedati tisti njegov »men’ to ni fajn« tudi, ko je odrasel, pomagal k dosegi življenjskih sanj in uspehov. Tisti mali Lukec je sokrivec, da je Luka postal prvi Slovenec, ki je zaigral v rokometnem klubu Barcelona. Svetovni rokometni instituciji.
Dve leti, ki sta v njegovi karieri zapisani z zlatimi črkami.
Igranje z elitnimi vrhunskimi igralci Evrope zbranimi pod eno streho, osvajanje konstantnih lovorik, spoznavanje nogometnih in košarkarskih zvezdnikov, ki veljajo za zvezde svetovnega formata in se jim klanja ves svet. Luka pravi, da so za zaprtimi vrati popolnoma normalni, čudoviti ljudje s katerimi ima še danes odličen odnos. Med njimi je tudi Messi, ki je takrat bil enako mali pobalin kot naš Lukec. Vendar le po letih. Enako kot naš Lukec.
Igranje v klubskem velikanu kot je Barcelona ti poleg odgovornosti in trdega dela, prinese tudi mnoge privilegije in z njimi pasti, seveda. Kljub mladosti je znal krmariti svojo barko uspešno in se izzivom ni prepuščal.
Doma pa so spet pisali. Da se je Luka iz blata dvignil med zvezde…
Lukova kariera se je nadaljevala še enkrat v Santanderu, od tam je šel v Madžarsko in spet nazaj v svoje Celje. To je seveda za vedno njegovo najljubše, čeprav tudi tokrat doživi enak razplet kot leta 2003. Kljub tokrat dolgim in napornim pogajanjem, z vodstvom kluba ne najdejo skupne rešitve. Takšne, ki bi Lukcu v našem Luki bila fajn. Razšli so se sporazumno, ohranili dobre stike in kadar je doma, se vedno rad vrača v domači Zlatorog, ki bo za vedno njegov prvi in najpomembnejši rokometni dom. Kdo ve, morda se spet kdaj vrne vanj tudi poklicno.
Dres reprezentance Slovenije je Luka Žvižej prvič oblekel proti Italiji konec leta 2000. Nastopil je tudi na Poletnih olimpijskih igrah 2004 v Atenah, kjer je z reprezentanco osvojil enajsto mesto. V svoji vitrini ima naslov evropskega prvaka z Barcelono, je večkratni slovenski in enkrat španski nosilec naslova državnega prvaka, ima en madžarski in večkrat slovenski naslov pokalnih zmagovalcev. Na večni lestvici nastopov za reprezentanco zaseda 2. mesto, je pa rekorder po številu zadetkov vseh časov (702 zadetka).[
Zdaj je v Nemčiji. Zadovoljen bolj kot bi si lahko kdaj mislil. Še vedno v vrhunski formi. Še vedno igra vso tekmo čeprav bi lahko glede na leta, igral tudi manj. Vendar zmore in hoče. Nemška liga je trda in zahtevna. Našel je svoj način življenja in prehranjevanja ter dobrega vzdrževanja telesa.
Našel je tudi svoj mir. V krogu čudovite družine. Njegova žena Daca, ena lepših žensk v Celju, mu je ogromna opora. Tudi njuna pot ni bila ravno običajna.
Spoznala sta se preko socialnega omrežja. Preko skupne prijateljice. Prav Daca je njega potrdila za prijatelja, kar Luka vedno nagajivo in ponosno rad pove. In izpusti, da jo je pravzaprav on dodal.
Trajalo je manj kot mesec dni, da se srečata v živo. On je takrat igral na Madžarskem, ona je imela službo v Celju. Ko je bil doma, mu zaradi smrti v družini ni uspelo dobiti se z njo in se spoznati v živo. Vendar je imel resno željo in namene. Začutila sta oba, da gre za nekaj več med njima. Povabil jo je k sebi na obisk. Naj pride v Szeged, da se tam spoznata v živo in se prepričata kaj in kako bosta. Tisti podaljšani vikend je bil čaroben. Zdaj sta poročena že nekaj let. Ljubezen se širi iz njiju daleč naokoli. To, da je malo starejša od njega in, da je ona morala prva k njemu na obisk, je zanju le velik dokaz, da sta si bila usojena. Njun odnos priča, kako je v vsem tem našem življenju pomembna le resnična ljubezen. Njima jo je usoda namenila. Številke niso pomembne, čeprav sta – rojena na isti datum! Okronala sta njuno ljubezen s čudovitima fantičema, dvojčkoma Krisom in Janom. Ja, eden od njiju je malo Lukčev, že zdaj zna povedati, ko njemu nekaj ni fajn…
Lukec je postal odrasli Luka. Vendar malega Lukca skrbno nosi v sebi. Prisluhne mu. Uboga ga kadar mu kaj ni fajn. Ostal je zvest sebi. Zato je dosegel vse kar je. In še več. Zapisal se je v legende, kot njegova moška rodbina. Žvižejev ni veliko. Vendar so vsi po vrsti uspešni, suvereni in kleni moški, ki v pravem trenutku znajo postaviti stvari tako, da bo prav. Pa čeprav bo za to treba preko trnja do zvezd.
Zapisala: Dragana Jusupović, 14. 1. 2019