Ob rob dogajanju na finalnem turnirju za pokalnega zmagovalca v rokometu za sezono 2025/26 za moške v hramu slovenskega športa legendarni Hali Tivoli sem se po nekaj premora odločil znova napisati nekaj mojih opažanj.
Naj začnem z vprašanjem predsednika RZS dr. Bora Rozmana, za koga sem navijal – kot rojeni Celjan in dolgoletni rokometaš tako RD Slovan kot kluba iz domačega mesta do mojega odhoda v Ljubljano. Moj diplomatski odgovor je bil: “Za rokomet”. Lahko bi se pa izognil odgovoru tudi tako, da nisem navijač temveč kritična stroka. Celje me je lansiralo na rokometno nebo v nekdanji SFRJ , Slovan pa mi je pomenil odskočno desko za nadaljnjo kariero igralca in kasneje trenerja, zato je odgovoriti na takšno vprašanje zelo težko. Bil sem selektor vseh reprezentanc razen članske, zato res lahko zatrdim, da navijam za naš rokomet. Glede na igre, k jih v zadnjem času prikazuje celjski – nekoč serijski prvak – pa mi je njihova igra in pristop trenutno na nek način bolj pri srcu kot klub iz prestolnice. Lepotica med tekmami je bil prav uvodni dvoboj med tema dvema tekmecema.
RD LL Grosist Slovan naj bi po vseh parametrih potrebnih za uspeh v športu bil v prednosti sploh še ob domačem terenu, čeprav se ni igralo na Kodeljevem. Morda smo bili vsi prisotni, tekmovalci, ljubitelji in poznavalci malce razočarani nad obiskom prvi dan na obeh tekmah. Upam, da je vsaj gledanost na RZS TV bila dogodku primerna, če že ne na licu mesta.
Kar zadeva samo igro bom začel pri zmagovalcih. Rokometaši RK Celje Pivovarna Laško so me najbolj prepričali najprej z igro v obrambi. Kot trener sem temu vedno posvečal veliko pozornosti pa tudi sam sem bil bojda znan po dobri igri v tem delu rokometne igre. Fascinanten je bil njihov kolektivni duh povezanost in kompaktnost obrambe okoli žoge oz. na igralcu z žogo. Igra v obrambi je najprej stvar voljnega momenta in borbenosti, pomembno pa je tudi medsebojno zaupanje med igralci ter želja pomagati en drugemu za uspešno igro. Svojo vlogo pa ima seveda tudi taktična priprava trenerja v tem delu igre in tu se vidi, da trener Celja Klemen Luzar obvlada obrt. Igralci ne izpadajo po nepotrebnem na ne-nevarnega igralca, podvajajo na igralcu z žogo ali v bloku, ohranjajo zbranost vse do konca napada ali tudi pri odbitih žogah, skratka ne glede na bisere pri napadalcih bi jim prisodil najvišjo oceno za to fazo igre. Vratarji so morda po odstotku branjenih žog malce manj uspešni, a to je značilno v zadnjem času in je bolj pomembno, kdaj ima posamezni vratar uspešne obrambe, običajno na zaključku tekme ali ko moštvo lovi razliko, kot jo je Celje uspešno ulovilo dvakrat. Pri protinapadu ali podaljšanem protinapadu sem videl še manevrski prostor za korekcije, a o tem ne bom posebej razpredal. Na postavljeno obrambo pa so prevladovale individualne sposobnosti dveh naj kreativcev trenutno v napadu v našem prvenstvu, ve se da govorim o Makucu in Anžiču. A tudi Milićević je pokazal reprezentančni potencial še posebej tudi zaradi igre v vseh fazah, se pravi tudi v obrambi na izpostavljenem položaju. V moštvu se čuti dobra skupinska dinamika, lep profesionalno človeški odnos trener-igralci, igralci med seboj in vodstvo na tribuni. Tokrat so mi delovali kot sicer skromna, a zadovoljna velika družina, seveda še bolj izrazito ob osvojeni tituli. Iskrene čestitke vsem za prikazan rokomet in odnos v vseh pogledih.
Slovan cilja na najvišja mesta. Pri prvem cilju mu je spodletelo. Morda plačuje davek na odsotnost trenerja zaradi dvojne funkcije. Ekipa je tako in tolikokrat prevetrena ob širokem igralskem kadru, da bi potrebovala nenehno nadzorovano treniranje in igranje pod vodstvom prvega trenerja. Čeprav je bil rezultat tesen na prvi tekmi, je njihova obramba za moj okus bila mnogo bolj konfuzna in propustna kot nasprotnikova. Tekmo za tretje mesto jim je pa tako in tako z odličnimi obrambami prevesil v njihov prid naj vratar turnirja Panjtar. Organiziranega protinapada je sila malo, vsaj jaz tako vidim. Na postavljeno obrambo pa se za moj okus igra preveč enolično in predvidljivo. Marsikoga vključno z mano pa moti odnos selektorja in trenerja do igralcev in pristop pri vodenju tekme oz. ukvarjanje s sojenjem. Moj dobronamerni nasvet je, da naj se raje bolj osredotoči na samo igro in bolj pedagoško človeški odnos do igralcev, sicer se mu bo to lahko vrnilo kot bumerang tudi v prvenstvu. Vsi, ki podpirajo ljubljanski klub verjetno ne bodo ravno najbolj zadovoljni z izgubo naslova v tej sezoni. Ob trenutni formi in prikazanem rokometu pa lahko to ogrozi še kdo drug ne samo Celje, ki je v zagonu. Oni pa lahko plačajo v prvenstvu davek na uspešno sezono v Evropi, kjer bi lahko morda prišli celo do finala glede na trenutno formo. Tudi brez poškodovanega Marguča, ki je tokrat še kako manjkal, a so ostali to uspešno kompenzirali. Vsi ljubitelji rokometa mu verjetno želimo uspešno in čim hitrejše okrevanje.
Za konec pa še moja zaključna misel: »Marsikaj je pomembno za končni uspeh v športu, a zmagovalce odločajo srčnost, borbenost, pripadnost, spoštovanje in medsebojno zaupanje.«