Domen Makuc je v Celje prišel v sezoni 2014/2015 iz matičnega kluba Hrpelje-Kozina. Takrat je nastopil v selekciji starejših dečkov, a je takoj pričel z igranjem za starejše selekcije. Za člansko ekipo je prvič nastopil v sezoni 2015/2016, ravno proti svojemu matičnemu klubu Jadran Hrpelje-Kozina. Danes pa mladi Makuc navdušuje v celjskem dresu in dokazuje svoj talent. Po mnenju mnogih strokovnjakov je Domen eden izmed najbolj perspektivnih srednjih zunanjih igralcev v Evropi. Najbolj je nase opozoril s predstavo na F4 lige SEHA, na katerem je postal prava atrakcija velikim evropskim klubom.
V Celju ste tri leta, dobili ste nove prijatelje. Kako ste se znašli v Celju?
Ko sem prišel v Celje sem se tudi vpisal na 1. Gimnazijo v Celju. Že tukaj sem dobil nekaj novih prijateljev. V klubu pa sem dobil nove soigralce, ki mi vedno stojijo ob strani. Tukaj sem že tri leta in sem se že povsem navadil na novo okolje, moja relacija pa je največkrat bila stanovanje-šola in stanovanje-dvorana.
Kakšni so bili občutki, ko ste prvič zaigrali za člansko ekipo Celja?
Prvič sem za člansko ekipo zaigral prav proti matičnemu klubu iz Hrpelj-Kozine, tako da je šlo za nek poseben naboj in motivacijo. Občutki, ko zaigraš za ekipo iz Celja, so nepopisni. Vsak si želi zaigrati proti Celju, vsakemu pa se ne zgodi, da ima priložnost zaigrati za najboljšo slovensko ekipo. Zelo sem vesel, da se mi je ta želja uresničila.
Na igrišču kažete izjemen potencial. Kakšen je občutek igrati z igralci, ki so skoraj enkrat starejši od vas?
Ko sem se začel priključevati članski ekipi Celja in sem dobival priložnosti na tekmi, sem videl, da lahko igram tudi s starejšimi. Zdaj dobivam vedno več priložnosti na tekmah in se skušam dokazati s tem, da na vseh tekmah dajem svoj maksimum.
Nedavno ste podaljšali pogodbo s celjskim klubom. Kakšni so vaši osebni cilji v klubu v naslednjih dveh sezonah?
Pogodbo sem podaljšal za štiri leta – do leta 2022. Ne razmišljam preveč o tem, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, najprej se moram skoncentrirati na predstave v dresu Celja. Vsekakor pa si želim nekoč zaigrati v tujini, vendar je pot do takrat še dolga.
Ste član mladinske in kadetske reprezentance, v mislih pa vas ima tudi selektor članske reprezentance Veselin Vujović. Ali je to le še dodaten motiv za vaše odlične predstave?
Ko te ima v mislih članski selektor reprezentance, veš da si na dobri poti. Selektor je tisti, ki zbira najboljše posameznike v Sloveniji, vendar mislim, da je pred mano še veliko drugih fantov, ki so pokazali več in imajo več izkušenj. Upam, da bo tudi meni enkrat uspelo zaigrati za slovensko člansko reprezentanco.
Kdo je vaš vzornik?
Imam kar nekaj vzornikov. Glavna sta zagotovo Ivano Balić in Andy Schmid, med slovenskimi rokometaši pa bi rad izpostavil Miho Zarabca. Od vsakega od njih skušam vzeti najboljše poteze in jih nekako povezati v celoto.
Kljub izjemnim predstavam na igrišču pa ste tudi vzoren dijak. Kako vam uspeva ob natrpanemu urniku treningov in tekem opravljati vse obveznosti v šoli?
Potrebno je uskladiti šport in šolo. Ko potuješ, se zagotovo nabere nekaj snovi, vendar se organiziram in nadoknadim vso zaostalo snov. Če je vsem pred mano uspelo kombinirati šolo z rokometom, zakaj nebi tudi meni.
Kakšna je vloga vašega očeta pri vašem igralskem in osebnostnem razvoju?
Lahko bi rekli, da je moj oče moj mentor. Ko sem bil mlajši, sem veliko treniral z njim. Eno leto je bil tudi moj trener v mladinski kategoriji v Jadranu. Je moj učitelj in navsezadnje tudi vzornik.
Kakšni so načrti za prihodnost, kje se vidite čez deset let?
Če sem iskren, o tem še nisem razmišljal. Trenutno sem v Celju in dokler bom tukaj, bom dajal svoj maksimum. S svojimi predstavami bom skušal navduševati klub in navijače, za katere upam, da bodo še naprej hodili na tekme in nas vzpodbujali.
Pripravil: Žiga Rebevšek
FOTO: Slavko Kolar