Pred drugo svetovno vojno so šport v večini gojili le moški, ženske so se s tako imenovano telesno kulturo oziroma telesno vzgojo srečevale le pri društvu Sokol. Po postopnem vključevanju žensk v svet športa, so sprva spodbujali predvsem plavanje, drsanje, jahanje, tenis in kriket, od ekipnih iger pa hazeno.
Analize v Angliji in Franciji, kjer je bil ženski šport najbolj uveljavljen, so pokazale, da je šport za ženske potreben in koristen. Številni časopisi pri nas so začeli objavljati članke telesnokulturnih strokovnjakov, ki so govorili o pomembnosti športa za ženske in jih hkrati vabili, naj se vključujejo v športna društva.
Hazena je predhodnica modernega rokometa, ki je nastala v Pragi leta 1905 in se sprva hitro razširila na Slovaškem in Češkem. Z njeno igro so začeli moški, a je njena priljubljenost pri dekletih hitro narasla, pri moških pa upadla.
Igro, ki je že po nekaj letih svojega nastanka postala izključno ženska, je igralo sedem igralk na travnatem igrišču velikosti 48 m x 32 m. Igrišče je bilo razdeljeno na tri polja, dve obrambni (16m široki) in srednje polje. Igrali so dvakrat po 25 minut, če ni bilo drugače dogovorjeno. Vmes je bil desetminutni odmor. Cilji igre so bili: Igralke si prizadevajo, da s hitrimi kombinacijami in skupnim napadom zadenejo nasprotnikov gol, ki je širok 2 m in visok 2,40 m. Igralka sme nositi žogo največ tri korake, ali jo držati najdlje 3 sekunde. Žogo lahko meče nad glavo, kolikorkrat hoče, a samo dvakrat zapored jo lahko vrže ob tla. Pri podajanju žoge mora biti igralka od igralke, ki ji žogo poda, oddaljena najmanj 2 metra. Oblečene morajo biti v temno krilce, bluzo, črne dolge nogavice in lahke čevlje. Razdeljene so na tri napadalke (levo in desno krilo, srednja napadalka), dve branilki (levi in desni krilec), obrambno igralko in vratarko. Medtem ko napadalke ne smejo iti nazaj v svoj obrambni prostor, je branilkama prepovedano teči v nasprotnikovo obrambno polje. Branilki in vratarka ne smejo zapustiti obrambnega polja. V kazenskem prostoru vratarka lahko igra z rokami, nogami in pestmi, vendar žoge ne sme nositi oziroma držati več kot 5 sekund. Spotikanje, suvanje z nogo, prijemanje z roko, odrivanje nasprotnih igralk je kaznivo. Sicer se za vse napake dosodi prost met. Pri prostem metu morajo biti nasprotnice oddaljene najmanj 4 metre od mesta, kjer se prosti met izvaja. Gol se doseže, če je žoga prešla nasprotnikovo prečno črto v notranjost gola, vendar pri tem nobena od igralk ne sme napraviti prekrška. Zmaga tista ekipa, ki doseže več zadetkov. Če je zadetkov enako število ali se tekma konča brez zadetka, se ekipi razideta brez zmagovalca.
Leta 1920 so hazeno oziroma češki rokomet začeli igrati tudi v Jugoslaviji. K nam so jo prinesli študentje iz Prage in Brna, kasneje pa so jo pri nas preimenovali v rokomet, ker so bili mnenja, da bo to ime pridobilo več privržencev. Leta 1920 je bila v okviru Športnega kluba Ilirija Ljubljana ustanovljena hazenska sekcija, ki pa jo je na začetku vodil praški nogometni trener. Maribor se je hitro priključil Ljubljani z ustanovitvijo Prvega slovenskega športnega kluba Maribor.
Hazena na žalost ni dobila večje podpore vodstvenih organov in zanimanje je tik pred vojno močno upadlo, povojni časi pa kljub poskusom (v obliki turnirjev) niso uspeli oživeti večjega zanimanja. Z nastankom malega rokometa med leti 1945 in 1950, so se hazenske zveze preimenovale v rokometne zveze.
Septembra 1920 je bila ustanovljena Damska sekcija za rokomet v okviru Ilirije, kjer so z intenzivnejšimi treningi začela dekleta med 15 in 20 leti starosti. Naslednji mesec je v Ljubljani že stekle prva tekma med rdečimi in zelenimi (zmagala je ekipa rdečih 8:1). Meščani so igro dobro sprejeli, časopisi so se razpisali o pomenu hazene za ženske. Od tega dogodka naprej je zanimanje močno naraslo in mnogi klubi po Sloveniji so v svoj repertoar vključili hazeno (predvsem za dekleta).
Celje – SK Celje
Cerknica – SK Slivnica
Jesenice – SO Borec, SK Bratstvo, SK Gorenje
Kamnik – SK Kamnik
Kranj – SK Korotan
Ljubljana – TKD Atena, SK Hermes, SK Ilirija, SK Jadran, ASK Primorje, SK Slovan
Maribor – ISSK Maribor, TSK Merkur, SK Rapid
Murska Sobota – SK Mura
Novo mesto – SK Elan
Ptuj – SK Ptuj
Rakek – SK Javornik
Sevnica – SK Sora
Tržič – SK Tržič
Najpomembnejši klub v Sloveniji je vsekakor bila Športni klub Ilirija. Med letoma 1920 in 1937 so dekleta enajstkrat postala republiške prvakinje Slovenije. Državnega (Jugoslovanskega) prvenstva nikoli niso osvojile, kljub temu, da so v ekipi igrale državne reprezentantke Anica Oman in Fani Bernik. Leta 1928 je državno prvenstvo uspelo osvojiti igralkam Brnika. Ilirke so znanje hazene prenašale po celotni Jugoslaviji, nastopale (turnirji) pa so tudi na tujem, od koder so se vračale po veliki večini kot zmagovalke. A zvezni in podzvezni organi hazene žal niso podpirali niti moralno, finančno pa še manj – vlagali so predvsem v nogomet. V sezoni 1935/36 je bilo igralkam odvzeto celo igrišče za treninge, kar je hkrati že pomenilo konec hazene. V tej sezoni dekleta niso odigrale niti ene tekme. Zadnja tekma, s
katero je pri nas hazena dokončno prenehala delovati, je bila propagandna tekma leta 1937 na Vrhniki. Z zatonom hazene v Sloveniji lahko govorimo z zatonom hazene v Jugoslaviji. Vzrokov za zaton je bilo veliko: Pri nas ni bilo dovolj strokovnjakov, ki bi lahko bili kompetentni trenerji ali sodniki – večina le teh je bila samoukov. Do leta 1924 ni bilo napisanih pravil, do takrat pa so mnogi hazenski odseki že propadli. Na občnih zborih so se hazenska društva redno borila za sredstva, a najpogosteje brez uspeha. Običajno so igralke uporabljala nogometna igrišča, ki pa so bila skoraj vedno zasedena. Hazena žal ni imela večjega podmladka, slabo je bila promovirana, dekleta pa so imela še dolžnosti v šoli in službi.
VIR:
Rozman, B. (1988). Hazena – ženska športna panoga. Kronika : časopis za slovensko krajevno zgodovino, 36(3), 225-231.