Na našem portalu smo se odločili za prav poseben intervju s piarovcem največjega slovenskega kluba RK Celje Pivovarna Laško Miho Panteličem. Kaj se skriva za polnim Zlatorogom? Kako marketinško komunicirati? Kaj je pozitivno in kaj negativno pri marketingu? Kaj pa slovenski medijski prostor? Vse to in še več v spodnjem intervjuju.
Začniva s tem, kaj pomeniti biti piarovec v največjem slovenskem rokometnem klubu?
V prvi vrsti gre za veliko čast in privilegij, ki ni dana vsakemu, glede na to, da gre za klub s tako bogato zgodovino. Kot piarovec v Celju opravljam zelo velik spekter nalog. Ne zajemam zgolj področja PR, ampak tudi marketing, organizacijo ipd. Gre za komuniciranje na vseh nivojih, z navijači, sponzorji, mediji in sodelavci. Veliko je tudi povpraševanja za intervjuje z igralci. Svojo vlogo, oziroma vlogo PR-ja v športnem klubu pa dojemam tudi tako, da samega sebe ne postavljam v prvi plan. Lahko bi rekli, da sem človek v ozadju, ki skrbim, da vse deluje ok.
Kot ste rekli, se vaše naloge prepletajo. Če se dotakneva predvsem marketinga, kaj bi izpostavili, da je v športnem klubu najbolj pomembno, kar se tiče marketinga?
Težko izpostavim samo eno stvar. Veliko je izobraževanja na različnih konferencah, tudi iskanje dobrih praks v tujini, na katerih skušamo jemati dobre stvari in jih udejstvovati v našem prostoru. Ves čas iščemo inovativne prijeme, ki so primerni prostoru v katerem delujemo. Lahko rečem, da za naš prostor odlično izpolnjujemo potrebe in pričakovanja navijačev in sponzorjev. Velika multidisciplinarnost, ki jo imamo v slovenskih klubih in na splošno v slovenskem športu, je velika prednost, ki je v tujini in na večjih trgih ni. Slovenski šport je v tem pogledu organizacijsko zelo dober.
Kot ste omenili, je slovenski šport odličen na velikih področjih. Eden izmed teh je tudi organizacija tekme. Kaj je ključni element pri tem, kako napolniti Zlatorog?
V Sloveniji smo od preteklosti vajeni, da so rezultati tisti, ki vlečejo publiko na tekme. Nič ni drugače tudi v sedanjosti. Kot primer lahko navedem nedavno prvenstvo v odbojki v Sloveniji. V prvem delu prvenstva so gledalci lepo polnili dvorano v Stožicah, ko pa so vsi videli, da so odbojkarji zmožni narediti vrhunski rezultat, so vsi želeli na tekmo. Slovenci smo športen narod, ki radi podpiramo dobre zgodbe. V Zlatorogu se na večjih tekmah v Ligi prvakov trudimo narediti celoten dogodek, ne samo rokometne tekme. Pred tekmami pripravljamo dogodek, ki poteka pred dvorano s številnimi animacijami, gostinsko ponudbo, nagradnimi igrami, predstavitvijo sponzorjev. Vse to privede do vrhunca v dvorani, ki pa smo jo ob začetku letošnje sezone s pomočjo Mestne občine Celje modernizirali. Vse to pa terja organizacijsko in finančno zelo velike zahteve.
Zanima me vaše stališče s sponzorskega vidika. Veliko klubov v Sloveniji se ne zaveda, kaj lahko kot klub ponudijo sponzorju. Kaj lahko po vašem mnenju klub ponudi sponzorju?
Od kluba do kluba se ta del izjemno razlikuje. Sam sem v mladih letih igral odbojko v nekoliko manjšem klubu, pristop večjih in manjših klubov pa se definitivno morata razlikovati. Klub kot je Celje Pivovarna Laško lahko definitivno več ponudi kot nekakšen manjši klub. Nenazadnje so tu televizijski prenosi in tekmovanja v Evropi, kjer lahko klub promovirata ponuja veliko več kot npr. klub iz nižje lige. To pa ne pomeni, da v manjših klubih ni mogoče sodelovanje s sponzorji. V Celju smo v letošnji sezoni začeli z izvedbo Facebook prenosov, za vse tekme, kjer ni prenosa na televiziji. Dosegli smo dobre rezultate kljub visoko postavljenim ciljem. Gre za nove kanale, ki so dovolj dostopni tudi finančno. Veliko slovenskih klubov se že poslužuje teh Facebook prenosov, ki so dobro izvedljivi se izkazali za zelo dobro platformo.
Omenili ste Facebook live prenose. S kakšnega vidika je to pozitivno ali negativno za klub?
V klubu smo imeli veliko pomislekov glede prenosov, ali si zares želimo tega ali ne, vprašanje se je seveda porajalo zaradi obiska v dvorani. Analizirali smo obisk manj gledanih tekem in ugotovili, da na manjše tekme hodijo okoliški navijači, ne pa toliko od drugod in slednjim tako ponudimo možnost, ki je prej niso imeli. Seveda je razlika, če tekmo gledaš preko prenosa ali v živo. Čas bo verjetno pokazal ali se bodo live prenosi prijeli ali ne.
Govorila sva o Facebooku zdaj pa se še ustaviva pri Instagramu. Na Instagramu je publika povsem lajša kot na Facebooku. Se glede na to prilagaja tudi objave, ali se objave delajo vzporedno ne glede na publiko Instagrama oziroma Facebooka.
Za socialne medije (Twitter, Instagram, Facebook) sicer skrbi sodelavec, ki pa ima tako kot jaz veliko dela tudi na ostalih področjih. Najbolj prav bi bilo, da bi se za vsak medij vsebina pripravljala povsem strukturirano glede na uporabnike in glede na sporočilo objave, a zavedati se moramo tudi kadrovskih in finančnih omejitev. Poskušamo biti čim bolj inovativni in tudi sami kakšno zadevo izvesti prvi ali pa na kakšen drugačen način. Imamo tudi dve agenciji, ki nam pomagajo z idejami in mislim da smo dokaj uspešni.
Da se še malo obrniva na slovenske športne medije. Kako vi gledate na njih?
Mediji so vmesni člen, preko katerega naša informacija pride do končnega uporabnika. Ko poskušamo nagovarjat navijače in sponzorje, lahko to počnemo samo preko medijev. Nam so dobri odnosi z vsemi mediji ključnega pomena. Na žalost so slovenski mediji tako kot mi omejeni samo na slovenski trg. Tako mi kot tudi oni si želimo delati najbolje. Verjamem pa, da si vsi ti mediji želijo delati enako zanimive zgodbe, vedno želijo imeti neko informacijo. To poskušamo razložiti tudi igralcem, da si vsak medij želi neke dobre zgodbe. Nikdar ni namen tistega, ki te nekaj sprašuje, iskati slabe stvari ampak ustvariti dobro zgodbo, ki se bo brala in dala rezultate. Tako kot se mi trudimo delati dobre rezultate v dvorani in se zaradi tega navijači pri nas dobro počutijo.
Kako gledate na številčnost oziramo “neštevilčnost” slovenskih rokometnih medijev?
V preteklosti je bilo že nekaj poskusov ustvarjanja različnih športnih medijev, ne samo rokometnih. Na koncu pa se vsi soočimo s tem, da smo omejeni na naš prostor. Veliko medijev je zaradi premajhne branosti in primanjkovanja sredstev s strani oglaševalcev prenehalo z obstajanjem. Menim, da je za dobro delovanje slovenskih rokometnih medijev, kot je npr. vaš, pomembno, da je v ozadju veliko entuziazma. Verjamem, da se s takim delom lahko obstane na trgu. Menim, da z omejitvijo na slovenski prostor takšni mediji ne bodo prerasli v globalni medij, lahko pa odlično delujejo v našem okolju. Veliko se v zadnjem času išče nekih senzacij po ostalih medijih. Bombastični in senzacionalistični naslovi bralca premamijo dvakrat ali trikrat, na dolgi rok pa je pomembna predvsem vsebina. Če je vsebina dobra, potem medij lahko obstane in deluje dobro. Verjamem, da ima rokomet kot panoga velik potencial za razvoj na veliko širše območje in lahko pritegne večje zanimanje, kot je trenutno.
Morda pogrešate nekakšno zdravo konkurenco trenutno največjemu športnemu mediju?
Konkurenca je vedno dobrodošla. Vsaka panoga si jo mora želeti. Vprašanje pa je koliko je realno, da lahko dva velika športna medija preživita na slovenskih tleh. Morda je možno, morda ne. Žal je okolje takšno, da moramo vlagati v določena področja. Moje pogled je, da ne more biti v nogometu pet enakovrednih klubov. Lahko so, ampak bo ta nivo bistveno nižji. Enako je v rokometu in v ostalih športih ali medijih, ker enostavno ni na voljo dovolj sredstev. Super je, če obstaja medijska konkurenca. Najbolj realno pa je, da imamo en medij, ki pokriva več različnih področij, ne zgolj enega.
Kje vidite potencial pri slovenskih športnih medijih?
V medijskem prostoru nasploh pogrešam več iskanja in kreiranja zgodb. Veliko preveč se mi zdi povzemanja tega kar je na voljo na svetovnem spletu. Športni mediji so v tem pogledu mogoče še vsaj en korak pred ostalimi, ker poročajo o slovenskem športu in imajo željo iskati nove zgodbe. Roko na srce, vsi klubi nimajo tako dobro organiziranega tega področja kot ga imamo mi. V Celju kreiramo nove zgodbe in jih ponujamo medijem, ki lahko iz tega materiala nekaj naredijo, a za širši interes za ta šport, to seveda ni dovolj in potrebujemo tudi druge. Na splošno pa pri novinarskem delu pogrešam več raziskovalnega dela in kritičnega presojanja, čeprav bi mi to kot piarovcu načeloma moralo ustrezati.
FOTO: GREGOR KATIČ