Krožni napadalci veljajo za ene izmed ključnih igralcev v napadu. Na rezultat in potek igre lahko vplivajo neposredno – z žogo ali pa na drugi strani na posreden način, kjer z blokadami omogočajo zunanjim in krilnim igralcem večji prostor za prodor proti golu.
Mnogo ekip se vedno pogosteje odloča za igro z dvema krožnima napadalcema, predvsem zaradi želje po pridobivanju različnih situacij v igri, v kateri se lahko izkorišča postavljene blokade krožnih napadalcev v neposredni igri z njimi ali odprt prostor na drugi strani napada v igri 1 : 1 zunanjega igralca proti branilcu.
V igri z dvema napadalcema na šestmetrski črti lahko trenerji na mesto drugega pivota pošljejo katerega od krilnih ali zunanjih igralcev. Nasprotno od tega pa lahko, za večje izkoriščanje napadalnih aktivnosti, v smislu bolj optimalno postavljenih blokad, deblokad, odmikanj in dobljenih borb za prostor, na črto pošljejo igralca s klopi, katerega osnovno igralno mesto v napadu je položaj krožnega napadalca. Pri tem je sicer potrebno upoštevati tudi postavitev obeh krožnih napadalcev v obrambi ter njune gibalne sposobnosti, ki so lahko pri takšnih odločitvah ključnega pomen, predvsem zaradi hitrosti prehodov v napad in vračanj v obrambo ter njune vzdržljivosti (v primeru, da igrata oba krožna napadalca naenkrat, se lahko zgodi, da hkrati potrebujeta tudi odmor, med tem časom pa mora ekipa igrati brez specializiranega krožnega napadalca – razen, če ima v postavi tri). Za napadanje z dvema specializiranima krožnima napadalcema v napadu se ekipe sicer večkrat odločajo pri igranju s sedmimi igralci v napadu. Kadar rokometni trenerji preučijo vse prednosti in tveganja igre 7 : 6 ter se zaradi različnih potreb ali situacij v igri odločijo za tovrstno taktično potezo, morajo vedeti, kaj želijo z različnimi postavitvami igralcev v napadu doseči. Pri napadanju z dvema krožnima napadalcema se ob optimalni blokadi zunanjim igralcem ponuja igra s pivotom kar na dveh mestih, s tem pa se prav tako izboljša možnost za izkoriščanje številčne prednosti napadalcev.
Na finalni tekmi lanskoletne izvedbe lige prvakov med Barcelono in Kielom se je strateg zmagovalne ekipe finalnega turnirja Filip Jícha v napadu večkrat odločil za igro s sedmimi napadalci ter dvema specializiranima krožnima napadalcema, nekajkrat pa celo za igro s tremi krožnimi napadalci (prav tako v igri 7 : 6). Z omenjeno strategijo in postavitvijo krožnih napadalcev med 1. in 2., med 3. in 4. ter med 5. in 6. obrambnega igralca je zunanjim igralcem omogočil igro 2 : 2 s krožnim napadalcem na dveh mestih v napadu ter z dodatno možnostjo igre 3 : 2 s krožnim napadalcem ter krilnim igralcem. Ob nekajkratni izmenjavi žoge in potrpežljivosti zunanjih igralcev ter njihovimi, za obrambo nevarnimi, zaleti proti golu, se je ob dobro postavljenih blokadah pivotov, zunanjemu igralcu ponudila možnost izbire neoviranega strela na gol, podaje prostemu krožnemu napadalcu ali podaje prostemu krilnemu igralcu.
V omenjenih primerih se je taktika nemškega velikana izkazala za učinkovito in morda je bil tudi takšen način napadanja pomemben del pri končni osvojitvi najprestižnejše rokometne lovorike.