Lampret odhaja s svojega položaja

Na spletni strani rokometnega kluba Slovenj Gradec 2011 so pred nadaljevanjem sezone v prvi ligi opravili pogovor s predsednikom kluba Samom Lampretom.


V njem je povedal, da si želi stabilnega slovenskega prvoligaša. Želi si, da se raven igre ekipe dvigne na višjo raven. Meni, da osmo mesto na prvenstveni lestvici ni to, kar je ta ekipa sposobna. “Vedno strmim proti vrhu, se zmeraj verjamem da lahko Slovenj Gradec z ekipo, ki jo ima, zmaga vse tekme do konca prvenstva. Menim, da lahko gremo veliko višje.”

Najbolj zanimiv odgovor pa je Lampret podal na vprašanje, kakšna je njegova dolgoletna vizija rokometa v Slovenj Gradcu. Vsi naj bi ga videli na čelu kluba še naprej. “To si štejem v čast. Kakorkoli je poleg tega, da je slovenjgraško občinstvo najboljše v Sloveniji, je tudi zahtevno. Zato sem vesel ko slišim takšne komentarje. Predvsem pa zato ker smo v ta projekt vložili ogromno truda in se je poplačalo. Ravno tu pa je razlog, da se moje delo v klubu počasi bliža koncu. Marca mi poteče mandat in ker ne morem več zaradi poslovnih in ostalih obveznosti vložiti toliko truda v ta klub, menim, da je najbolje da nove kandidature ne vložim. Definitivno mi je ob misli na to, da ne bom več deloval kot funkcionar kluba, težko. Ampak sam sem mnenja, da v življenju ne smeš nič delati na pol. Prav zato ne bom nadaljeval dela v klubu kot predsednik.”

Na vprašanje o želji po vodenju rokometne zveze slovenije, ko se bo od njega poslovil Franjo Bobinac pa je povedal: “Dejstvo je da je vodenje obeh organizacij kar velik zalogaj, je zelo naporno. Pa vendar, ko nekaj v življenju delaš z veseljem, to ni nek velik problem. Mesto predsednika RZS me zaenkrat še ne zanima. Mogoče kdaj v prihodnosti, vendar v to dvomim. Veliko raje kot biti predsednik RZS bi bil predsednik Slovenj Gradca. Ta klub mi veliko pomeni, ravno zato sem se v prvi vrsti tudi podal na pot kot predsednik.”

Kdo bo marca kandidiral za novega predsednika koroškega prvoligaša za zdaj še ni znano.

Vir in foto: RK Slovenj Gradec 2011/Ivan Praprotnik

Komentarji