Nekaj razmišljanj pred odločilnimi boji za četrtfinale

Ob vseh tekmah naše skupine sem dokaj natančno spremljal tudi tekme ostalih predtekmovalnih skupin in skupin pred četrtfinalom. Odločil sem se zapisati za širšo javnost nekaj  mojih razmišljanj o rokometu na tem prvenstvu in nasploh sodobnem rokometu, ki ga imamo oz. smo ga imeli  v razširjenem formatu tekmovanja priložnost spremljati tudi v naši neposredni bližini na prizoriščih v Poreču, Varaždinu in Zagrebu.


Vsebino omogoča:

V davnih rokometnih časih naših idolov zmagovalcev v rokometu, ki je bil v tej obliki prvič na sporedu olimpijskih iger v Muenchenu 1972 je veljalo tudi po besedah takratnega trenerja Vlade Štencla in legendarnega selektorja Ivana Janeza Snoja po rodu iz Celja, da mora biti rokometaš utelešenje atletskega deseterobojca. In to v vsem, kar deseterobojce krasi po morfologiji oz. telesnih značilnostih ter motoričnih sposobnostih. Sčasoma je zahvaljujoč Sovjetski zvezi prišel trend ob tem tudi visokih igralcev, ki so jih v njihovem prvenstvu silili k hitri igri s tem, da so igrali napade s časovno omejitvijo 45 sekund. Tako slavna jugoslovanska kot njihova rokometna šola ter NDR – nemška demokratična republika – pa se je že takrat zavedala, da brez neskončnega števila ponavljanj TA-TE elementov igre ni vrhunstva in uspešnosti v igri. Slovenski trenerji so obiskovali treninge Yu reprezentance v Hali Tivoli in vpijali znanje ter metodiko treniranja. V živo so se pa lahko v to prepričevali na tekmah reprezentance proti slovenskim klubom vseh ravni in to z dvema tekmama zapored na dan. Na katerih je reprezentanca kasnejših olimpijskih prvakov vadila in udejanjala vse TA-TE elemente in različice igre v vseh fazah igre. Tudi to je znatno prispevalo h kasnejšemu vzponu slovenskega rokometa najprej na mladinski in kasneje članski ravni.

Danes je šel rokomet v to smer, da ga lahko igrajo ekstremno nizki – primer Steins iz Nizozemske – in tudi ekstremno visoki – Kristopans iz Latvije – ali pa ekstremno debeli – Wagner iz Avstrije na položaju krožnega, Mohamad Aly na položaju vratarja iz Egipta – in to na svetovni vrhunski ravni. Rokomet naj bi bil po nekaterih trditvah danes hitrejši, a sam trdim, da ne, saj sem s svojo diplomsko nalogo leta 1990 na osnovi SP na Češkoslovaškem dokazal, da so vse reprezentance iz vrha prvenstva na končni lestvici v več kot 90% napadov le te zaključevale v manj kot 35 sekundah, pa takrat še ni bilo pravila dvignjene roke ob pasivni igri. Današnja gibanja brez smisla sem in tja, brez da bi kdorkoli sploh pogleda ali se zaletel proti golu dajejo navidezno vtis hitrih aktivnosti, a dobro je to naš nekdanji selektor Vujovič to poimenoval rokometna kozmetika, ki krade čas in dopušča sodnikom, da počivajo zaradi navidezne dinamike na igrišču. V kolikor bi bila časovna omejitev napada bi tudi cirkus na začetku tekme z rokovanjem in izmenjavanjem žoge sem ter tja od napadalcev do nasprotnika v obrambi na ta način odpadel. Itak se pa čudim zakaj v zadnjih petih minutah sodniki dvigujejo roke za pasivni napad ob tem v prvi minuti rokometnem cirkusu pa se ne zgodi nič. Včasih se je podaja nasprotniku in nazaj štela za nešportno potezo. Primer v košarki Peter Vilfan in  Boban Petrovič na tekmi Partizana in Olimpije v Beogradu. Sprašujem se tudi, kdo se je spomnil neumne in samomorilske igre brez vratarja – v večini primerov napadalna ekipa prejme zadetek brez vratarja, lep primer včerajšnja tekma Avstrije proti Madžarski – in kakšen užitek je zadeti prazen gol iz neposredne bližine, da ne govorim o šprintih vratarjev do gola, ki so dostikrat na meji poškodbe. Ne razumem tudi nenehnega discipliniranja igralcev in vodstva na klopi z intervencijo delegata. Bolje bi bilo, da bi namesto njega uvedli tretjega sodnika na igrišču. A vidi se, da tako kot v primeru omejitve časa napada na pobudo Sovjetske zveze odločitve blokirajo in sprejemajo rigidne okostenele strukture tako na ravni EHF kot IHF glas trenerjev in igralcev pa se ne sliši in ne upošteva nikjer.

Za zaključek pa naj povem to, da sem prepričan v končni uspeh tistih reprezentanc, ki so našle pravo ravnovesje oz. pri njih prevladuje TA-TE razvoj igralcev in pravilno selekcioniranje, ne pa fitnes kult, ki je tako v modi pod krinko dobre telesne pripravljenosti in preventive pred poškodbami, ki jih je več kot kadarkoli. Pa na to, kako so igralci preobremenjeni a priori ne pristajam. Uspele bodo prav tiste reprezentance, ki gojijo hiter in enostaven rokomet z nenehno nevarnostjo za nasprotnikov gol z malim številom tehničnih napak in vrhunskimi obrambami, ki predvidevajo poteze nasprotnika in ga silijo v napake oz. omogočajo vratarjem uspešne obrambe. Za razumevanje tega, o čemer govorim, je pa potrebno kar obilo strokovnega znanja in izkušenj. Le to so imeli že omenjeni Vlado Štencl, dr. Branislav Pokrajac…, prof. Tone Goršič, Niko Markovič, Miro Požun, Tone Tiselj, Slavko Ivezič… iz našega prostora, a so izginili in se jih ne upošteva, kot da so rokometni dinozavri. Ve pa vsak kvazi maneger več o rokometu od njih in to ne samo pri nas, po besedah prijateljev sosedov Hrvatov je podobno tudi pri njih.

Toliko za tokrat, kaj več pa po zaključku prvenstva, ko se bo delala bilanca v vseh ozirih tudi glede na uspešnost naših vrlih rokometnih možakarjev.

Zapisal Aleš Praznik

Komentarji