Ko rokometaši in ljubitelji rokometa ali športa nasploh doživijo tako lepo rokometno popoldne, kot je bilo s tekmo proti švedski reprezentanci, bi rekli, da ni kaj za napisati drugega, kot besede vzhičenja. Njihova reprezentanca je svetovna velesila in njihovih uspehov tudi v zadnjih letih ni potrebno predstavljati. Z enim najboljših mož na svetu na položaju srednjega zunanjega, enako velja za njihovega vratarja in levim krilom, če izpostavim samo najboljše med vrhunskimi na vseh igralnih položajih, kjer imajo ne samo po enega, temveč kar po dva enakovredna na vseh pozicijah, so prišli na igre nedvomno s ciljem igrati za odličja. Naša skupina je nedvomno zelo izenačena, morda na prvi pogled manj močna kot druga skupina. A Hrvaška, Nemčija, Švedska so bile ali so še vedno svetovne rokometne velesile. Dve smo že za marsikoga kot presenečenje ugnali in zadnje Švede celo prepričljivo. Sam se, kot sem že napisal v prejšnjem zapisu, bojim tudi tekme z japonsko reprezentanco, ki jo vodi izkušeni trener osvajalec lige prvakov z Barcelono, Daniel Ortega. Kot sem že omenil, kritičen je potrebno biti ob zmagah, kot je venomer ponavljal tudi svetovni rokometni mag. Hrvat Vlado Štencl ali Stenzel, kot pišejo njegov priimek Nemci, s katerimi je bil svetovni prvak leta 1978 na Danskem. Zato tudi jaz ne morem iz svoje kože in imam nekaj pripomb na našo igro.
Obramba je po rezultatu sodeč zasenčila slavno švedsko 6:0 obrambno postavitev z našo 6:0. A po moji presoji je še vedno preveč puščala predvsem s krilnih položajev in samo vrhunski predstavi obeh vratarjev se gre zahvaliti, da so njihovi sicer vrhunski igralci na trenutke izpadli prav smešni. Včasih se je reklo, da vratar predstavlja 50% uspešnosti moštva. V sodobnem rokometu se vse bolj kaže, da je ta odstotek vsaj za 30% večji v primeru uspešnosti moštva. Lep dokaz je tekma s Švedsko in vse pohvale tako obema trenerjema vratarjev Škofu prej in Proštu sedaj za odlično opravljeno delo. Vratarjema Ferlinu in Lesjaku pa globok poklon za do sedaj opravljeno na vratih naše reprezentance.
Pri prehodu v protinapad še vedno vidim rezerve in prav tako v podaljšanem protinapadu. Vse skupaj je še vedno bolj individualne narave kot pa vrhunsko organiziran protinapad s hitrim odkrivanjem in prenosom žoge iz ene na drugo stran igrišča.
Na postavljeno obrambo nasprotnika smo končno pokazali – še bolj kot na tekmi s Hrvati – obrise slovenke rokometne šole, kar pomeni hiter prenos žoge, gibanje igralcev brez žoge za sprejem v nevarnem položaju za hitro dosego zadetka. Ne bom izpostavljal posameznikov, ki so za to zaslužni. Izpostavil bi edino igro srednjega zunanjega, ki za moj okus še vedno igra preveč zase in na trenutke preveč statično in upočasnjuje igro, kar pa nam proti telesno močnejšim atletskim moštvom ne leži najbolj. Je pa s svojo aktivnostjo izločil iz igre njihovega liderja Gottfridssona, ki je zaradi prekrška nad njim dobil rdeči in modri karton. Modri karton tega igralca pomeni tudi uslugo Hrvatom, saj ne bo smel igrati proti njim na naslednji tekmi turnirja. Sam bi poizkusil z igro zunanjih v zasedbi Mačkovšek, Vlah in Janc, vsaj za preizkus te zasedbe zunanjih na tekmi z Japonci.
Vračanje v obrambo pri nekaterih prav tako predstavlja težavo in tu najprej igra vlogo voljni moment. Kdo tu ne izpolnjuje zahtev učinkovitosti, naj se kar sam prepozna oz. selektor to zagotovo dobro ve.
Tekma z Nemčijo pa bo pokazala, ali so naše sanje, ki sem jih omenjal že v enem prejšnjih prispevkov, realne. Mislim, da so, čeprav nam nemška igra ne leži in z njimi nimamo ravno blesteče zgodovine medsebojnih rezultatov. Zato bo še toliko bolj pomembno proti pomlajeni in atletsko močni reprezentanci prikazati vse vrline slovenske rokometne šole, hitrost, hitrost odločitev in hiter prenos žoge, ne pa izgubljati energijo ter moč v nepotrebnih dvobojih ena na ena. V zadnjem primeru bomo sicer lahko znova ugotavljali, kako smo se sami premagali, a te točke se, kot sem že omenil v prejšnjem komentarju, žal ne štejejo.
V zraku čutim pozitivno energijo, ki se v olimpijski vasi očitno prenaša iz športne panoge na panogo. Zato rokometaši ne popuščajte in pokažite, zakaj smo že četrtič na igrah in smo lahko znova v nečem prvi, tako kot smo bili v Sidneyu prvi med moštvenimi športi na igrah sploh. Beno Lapajne in jaz trdno verjameva, da ste vsi skupaj s strokovnim vodstvom dozoreli za to. Nezadovoljstvo z doseženim je gonilo napredka, zato ga ohranite do konca iger. Srečno in uspešno še naprej, da bo tako kot po tekmi s Švedi lepo biti rokometaš iz Slovenije.
Bojan Levstik – legendarni celjski rokometaš na položaju levega zunanjega, kot trener mladincev Celja dvakrat klubski mladinski prvak Jugoslavije v Ajdovščini in Prilepu koncem sedemdestih let. Dolgoletni selektor Italije in z njimi je osvojil bronasto odličje na Mediteranskih igrah 1991 v Atenah, kar je bil v izostreni konkurenci izjemen dosežek. Treniral je tudi več slovenskih in italijanskih klubov. Bil je tudi podpredsednik ZRTS – Združenja rokometnih trenerjev Slovenije:
Najprej se bom ozrl na igre ženske reprezentance. Navzlic zmagi proti reprezentanci Koreje, ki je daleč po kakovosti od nekdaj uspešne svetovne ženske velesile, sem predvsem razočaran nad vodenjem reprezentance. Sprašujem se tudi, ali ima selektor sploh pomočnika, ker tu nisem zasledil nobenega sodelovanja na klopi. Selektor je zame ne glede na njegove minule dosežke klasični prodajalec megle, tako v klubu kot v reprezentanci. V kolikor bi imel moč odločanja, tako kot jo je imel nekoč pri Hrvatih Zoran Gobac, ki je sredi prvenstva v Španiji v devetdesetih domov poslal legendo svetovnega rokometa Abasa Arslanagiča, bi tudi jaz gospoda poslal domov iz iger in mu isti trenutek prekinil pogodbo, ne pa da se že pred igrami podaljšuje pogodba z njim za dve leti.
Nad našimi rokometnimi možakarji sem navdušen predvsem zaradi igre, ki me je ohranjala budnega pred ekranom in pozitivnega vzdušja v moštvu. Zame bo ura resnice tekma z Nemčijo, s katero nimamo ugodnega medsebojnega razmerja zmag in porazov. Nemci nam niso nikoli ležali. V kolikor preskočimo še to visoko oviro, bomo zagotovo spisali nov zgodovinski dosežek za naš rokomet.
Prispevek pripravil Aleš Praznik