Jutro je pametnejše od noči, bi dejal moj dobri rokometni prijatelj. V tem duhu po slabo prespani noči, v ranih jutranjih urah poizkušam premleti včerajšnje dogajanje na tekmi z Danci. Zagotovo so pogledi s fotelja sila različni in marsikdo bi tekmo vodil drugače ali pa sodil drugače. Najprej se bom osredotočil na sojenje, ki je predvsem posledica najprej ohlapnih ter nejasno definiranih pravil in še mnogočesa. Ob večjem igrišču in manjši žogi ter večjem številu igralcev bi bil že zdavnaj čas kot npr. v košarki in hokeju, da se uvede tri naključno izbrane sodnike. Pa še to, sodeč po košarkarski tekmi ZDA : Srbija ni garancije za 100% objektivnost. Še večje polje za manipulacije dobro uigranih parov je to, da v rokometu ni časovne omejitve napadanja. A navzlic vsemu naj bi bili pogoji za igro z vidika sojenja nevtralni, motiti pa se je človeško, zato se je tudi v rokometu začel uvajati tako imenovani VAR, a tudi na tem področju je rokomet znova specifičen in navzlic evidentni situaciji znova odloča subjektivna presoja sodniškega para. Pa naj bo o sojenju dovolj in upam, da se to ekspresno pozabi ter osredotoči na Španijo, od katere smo trenutno zagotovo boljši.
Za tekme, kot je bila včerajšnja, smo v starih dobro-slabih časih juge rekli, da če jih želiš premagati, moraš biti boljši od nasprotnika najmanj pet golov razlike, da zmagaš skupaj z njimi še nad sodniki, ki ti niso ravno naklonjeni. Včeraj smo bili ne glede na sojenje v prvem polčasu žal slabši ravno za toliko, potem pa sicer skoraj pripravili preobrat in prišli do tiste nesrečne točke, ko je odločal se ve kdo. Ne glede na spornost situacije si moramo priznati po športno, da nas je premagal trenutno boljši nasprotnik. Vprašanje tudi, če bi naša načeta ekipa v vseh pogledih zmogla zmagati v podaljških, ki bi nas samo še dodatno izpraznili in bi morda bilo to tisto, kar bi nas ustavilo pri boju za tako želeno odličje. V vsakem primeru smo lahko ponosni na naše fante in njihovo vodenje s klopi. Pri vsem skupaj pa je potrebno v zagovor vsem povedati tudi to v kakšnih pogojih kdo deluje in posledica tega je tudi samozavest na igrišču. Danski igralec ima za vsak dan v reprezentanci plačilo 500 evrov, v kolikor so moji podatki točni in mislim, da so. Da ne izpostavljam tudi ostalih zadev, ki gredo skupaj s paketom uspešnosti od medicinske oskrbe, psihološke podpore do nutricionistov pa še marsikaj drugega. Mi smo imeli vsaj približno podobne pogoje, vsaj zdaj pod okriljem OKS in rezultat ter posledica tega je tudi to, da smo še vedno v igri za bronasto odličje. V kolikor bi pri nas stroka imela ustrezen status in veljavo, bi bilo v času olimpijade, kar pomeni v štiriletnem obdobju med olimpijskimi igrami, za vse maksimalno poskrbljeno in potem bi naše sanje o zlatem odličju na OI imele trše temelje in bolj realno osnovo. Tako pa se moramo žal zadovoljiti s tekmo za bron, za katero čvrsto verjamem, da so jo naši možakarji sposobni dobiti, med drugim tudi zaradi selektorjevega odličnega poznavanja španskega rokometa in avtoritete, ki jo ima v njihovem prostoru. Pri nas pa naj se odločevalci s skupaj staknjenimi glavami že enkrat odločijo, kaj z našim športom želimo na sistemski ravni. Danci so to napravili že pred več kot tridesetimi leti in zdaj žanjejo sadove tega.
Vili Trofenik – rokometni gospod s častitljivo trenersko zgodovino v domači Veliki Nedelji, kjer je imel zasluge, da je kot župan Ormoža poskrbel, da je ta mali kraj dobil rokometno dvorano. Bil je med iniciatorji ustanovitve ZRTS – Združenja rokometnih trenerjev Slovenije – in prvi predsednik le-tega v samostojni Sloveniji. Lahko bi našteli še več ostalih funkcij v okviru RZS, kjer je bil s svojimi jasnimi stališči ob neizmerni ljubezni do rokometne igre dostikrat trn v peti. Žal se ga je pri tem premalo upoštevalo in bi bil lahko naš rokomet, če bi sledil njegovim stališčem, še uspešnejši, kot že je. Nedvomno je premalo cenjena rokometna oseba v našem prostoru in bi si zaslužil status rokometne legende ne samo v lokalnem okolju.
Na svoji rokometni poti sem se nemalokrat kot trener male rokometne sredine ukvarjal z rokometnimi krivicami kot posledice sodniških dejanj. Žal je to prisotno tudi na mednarodni sceni. A oziraje se na včerajšnjo tekmo bi želel navzlic vsemu izpostaviti, da smo si ne glede na zadnjo igralno situacijo za poraz krivi predvsem sami. V kolikor bi bil pristop in igra takšen kot proti Švedom in Norvežanom bi bila slika na igrišču povsem drugačna. Moje skromno mnenje je, da so vsi skupaj z vodstvom ob igrišču izgoreli v preveliki želji in fokus na tekmo ni bil pravi. Dejstvo pa je tudi, da Danska trenutno predstavlja bolj trdega nasprotnika kot že prej omenjeni skandinavski moštvi. Napak za olimpijsko finale je bilo enostavno preveč. V športu pa velja tudi, da je bolje zmagati za tretje mesto kot izgubiti za prvo, kajti ne glede na čudno prvo tekmo z Nemci, mislim, da nismo zaradi omejitev našega moštva dorasli nemški reprezentanci. S Španci pa smo vsaj 45 minut dokazali, da smo jim več kot enakovredni, zato gledam na jutrišnjo tekmo s pozitivne plati in ne dvomim, da si naši rokometaši zaslužijo bron.
Vojko Lazar – legendarni igralec Jadrana iz Kozine in njegov najboljši strelec v zgodovini kluba, en prvih legionarjev v Italiji, kjer je po slavnem »golgeterju« nogometa iz Brazilije Zicu, ki je takrat igral v Udinah, dobil v njihovih medijih vzdevek Zico di Pallamano – rokometni Zico. Uspešen trener klubov s Primorske – Jadrana iz Kozine, RK Koper, Izola – med drugim tudi ženskega kluba Piran, s katerim se je uvrstil v evropski pokal in bil v domačem prvenstvu takoj za Krimom. Štiri leta je bil tudi selektor vseh ženskih selekcij Kazahstana.
Ne glede na končni dosežek je z mojega vidika nastop naših rokometašev na igrah za našo malo Slovenijo uspešen. Vsa čast vsem igralcem in vodstvu, kot posameznike pa bi vseeno izpostavil Ferlina, Vlaha in Janca, na krilih in samozavesti katerih je jadralo naše celotno moštvo do uvrstitve v polfinale. Nobena sramota ni izgubiti s svetovno velesilo v vseh pogledih. Kljub porazu smo lahko ponosni na naše fante. Na sojenje, s katerim tudi sam v rokometu nimam najboljših izkušenj in spominov se ne bi obešal, kajti precej smo si pri tem zakuhali tudi sami s slabostmi v prvem polčasu. Tekma pa traja šestdeset minut in ne samo zadnji napad. Verjamem v naše rokometne možakarje in prepričan sem, da so sposobni premagati Španijo za bronasto odličje. Zdaj pa hrabro, z vročimi srci in hladnimi glavami v nedeljski dvoboj in Slovenija bo znova ponosna.