Nedelja, 11. 5. 2025, je večer, ki bo ostal v trajnem spominu privržencem rokometa v naši severni sosedi. Najbolj pa zagotovo našemu trenerju Alešu Pajoviču, ki je po desetih letih bivanja v Štajerskem središču – mestu Graz, ki je bil nekoč evropska prestolnica kulture in ob našemu Milaniču ter ostalimi pod vodstvom legendarnega nogometnega trenerja Ivice Osima tudi mesto nogometa – zahvaljujoč njemu postalo tudi mesto rokometa.
Od začetne dvojne vloge igralca in trenerja, ki je svojemu klubu izboril uvrstitev v 1. avstrijsko rokometno ligo, pa do uspešnega nastopanja s tem klubom, do selektorske funkcije je pred šestimi leti bil še samo korak. Od tu dalje je začel svojo uspešno pot tudi v vlogi avstrijskega selektorja. Otrok celjske rokometne šole, ki ga je odkril na osnovni šoli pokojni Vlado Murko in ga je kasneje brusil kot že takrat obetavnega mladeniča Igor Razgor in je kot kadet že tako izstopal, da smo ga želeli tudi mi v mladinski reprezentanci, čeprav je bil tri leta mlajši. Reprezentanca igralcev rojenih 1976, iz katere je izšlo kar nekaj kasnejših A reprezentantov, bi se z njim pod mojim vodstvom zagotovo potegovala za najvišja mesta na SP v Trabzonu 1997. Iz takšnih in drugačnih razlogov pa je nastopal takrat za kadete na EP na Finskem in z njimi osvojil 5. mesto. V vsakem primeru je že takrat opozoril nase, pa ne samo pri nas, in kolikor sem imel stika z njim kot trener, lahko o njem govorim samo v superlativih v vseh pogledih. Njegova mirnost in razsodnost na igrišču ter stalni nasmeh so že kar pregovorno njegove lastnosti. Zato je tudi zame ta večer v Gradcu bil nekaj posebnega in v družbi našega nekdanjega selektorja in prav tako avstrijskega, ki je prav tako pri njih pustil neizbrisen pečat Nika Markoviča, sem bil ponosen na naš rokomet in njegovega zastopnika v tujini.
Ne vem pa, če se še kdo v Sloveniji zaveda, kako smo res lahko ponosni na takšne ljudi kot je popularni Pajo, ki so mu pripravili nepozabno slovo z direktnim prenosom tudi po tekmi na ORF 1 oz. njihovi nacionalni TV. Žal moram povedati, da nisem tam videl ali srečal nobenega zastopnika slovenskih medijev, pa je oddaljenost od centra Slovenije še najmanjši problem, pa tudi dopisništva v Mariboru – tiskana in elektronska – so le cca pol ure oddaljena. Upam, da rokomet ob ponovnem uspešnem nastopu moške reprezentance v kvalifikacijah za EP ne postaja v Sloveniji obskurna zadeva. Nedvomno si Pajo tega glede na vse dosedanje uspehe ne zasluži. No naš medij pa je z mano tam bil zastopan in z veseljem ob tej priložnosti najavljam pogovor z Alešem Pajoviče, kajti po tekmi je bilo nemogoče dobiti kakšen daljši pogovor z njim, saj je praktično polna dvorana počakala na slovesnost ob slovesu in so po tem skoraj vsi čakali na njegov podpis ali »selfie« z njim. Vse to se je zavleklo v pozen večer.
Aleš Praznik