Pogled z naslonjača: Afera Cvijić

Najprej sem razmišljal, da se na alarmantne in senzacionalistične naslove ob dogodkih na tekmi 1. B moške lige v 2. krogu med MRK Ljubljana in RK Koper sploh ne bi odzival in jih kakorkoli komentiral. A v rokometu sem tako dolgo na tak ali drugačen način, da enostavno ne morem mimo tega, saj meče temno luč na naš moštveni šport, ki se mu po krivici večkrat lepi etiketo grobega.

Rokomet je definitivno igra, pri kateri se zaradi njene narave in kontaktov med nasprotniki daje vtis grobosti, a v kolikor so akterji ustrezno trenirani in pripravljeni, to sploh ni sporno. Seveda se pojavljajo anomalije pri nekaterih trenerjih, ki vzpodbujajo preveč ostro igro v smislu kontakta, ki je po pravilih dovoljen, a se po moji oceni pravilni načini branjenja premalo trenirajo. Zanemarja se tudi sistem branjenja in to, kako se mora odzivati obrambni igralec na napadalne aktivnosti napadalca z žogo in njegovih sosednjih igralcev.

V sodobnem rokometu je vse preveč posamičnih aktivnosti 1 : 1 tako v napadanju kot pri branjenju, a osnova conske obrambne postavitve je v pomaganju in vzpostavitvi številčne premoči v korist obrambe. Tega pomembnega pravila branjenja je pa videti vse manj. Zato prihaja do situacij, ko v obrambi pri zamujanju na napadalcu obrambni igralec bodisi vleče ali udarja napadalca s hrbtne strani in se to dostikrat ne kaznuje ustrezno. Za razliko pri igralnih situacijah s krila, kjer branilec skoraj ne sme že grdo pogledati krila in je takoj sedemmetrovka ter še izključitev za povrhu.

No, v sredini igrišča, od pozicije 2 do 5 branilcev, in pri dvobojih pa znova velja drugačna interpretacija pravil, kjer se bolj grobi prekrški, ki sem jih delno že navedel, dostikrat sploh ne kaznujejo ali pa imajo v izdihljajih tekem do njih znova drugačna merila pri dosojanju.

Zame je bilo prav smešno – če ne bi bilo žalostno –, ko sem zasledil, da bo na dnevu rokometa v okviru superpokala naš vele slavni sodnik predstavil smernice sojenja v novi sezoni. Zame in še za koga so rokometna pravila, razen ob kakšnem kozmetičnem popravku vsake toliko, ves čas ista. Pa še ti popravki so kreirani običajno iz sodniških vrst in na škodo rokometa.

Najhuje pri vsem tem pa je to, da sami niso dorasli temu, kar so sprejeli, in na koncu koncev iz rokometa delajo neprivlačen šport tudi zaradi svojih zmedenih odločitev.

Po mojih podatkih je bil sprožilec za incident na tej tekmi zrevoltirani igralec nad sodniškimi odločitvami, ki ga je domači trener na seveda absolutno nepravilen način miril ali »vzgajal«. Vse to potrjuje moja zgornja razmišljanja, da sodniška stroka ni dorasla dogajanju in je žrtev svojih odločitev ter »smernic«.

S tem zapisom ne želim arbitrarno posegati ne na eno ne na drugo stran. A kljub temu lahko po vzročni metodi in sosledju dogodkov nevtralno ocenim po starem slovenskem pregovoru, da sta za prepir vedno potrebna dva, v tem primeru pa trije oziroma sodniški par. Zame je krivda na vseh treh, a davek na vse bo seveda ustrezno plačal trener ali pa ga je že.

Zdaj pa še nekaj o trenerskem poslu, ki sodi med vrhunsko rizične poklice glede vpliva na zdravje. Trener je ves čas na tnalu med upravo oziroma vodstvom kluba, ki običajno zastavlja pred njega nerealne zahteve glede na vloženo v celoten pogon. Upravljati mora proces med igralci in to skozi trenažni in tekmovalni del.

Obstaja pa še tako imenovani zakon garderobe, v katerem poteka interakcija med igralci in prav tako trenerjem. Potem pa je tukaj še pritisk javnosti ali v zadnjem času vse bolj prisotno vmešavanje staršev posameznikov, da o pametovanju posameznih športnih funkcionarjev, ki o športu ali, še bolje, rokometu nimajo osnovnega pojma, niti ne govorimo.

In na koncu – za kakšno ceno? V našem rokometu – razen svetlih izjem – so prejemki tako igralcev kot trenerjev, ki na koncu s svojo glavo in častjo nosijo odgovornost, blago rečeno glede na vse mizerni.

Zdaj pa še o igralcih, ki večinoma, kot rečeno, za mizerne zneske vsakodnevno trenirajo, prenašajo pritiske, ki si jih sami ustvarjajo zaradi ambicioznosti in notranje motivacije, bodisi vsajene v psihološki profil posameznika bodisi privzgojene. Zunanje motivacije v materialnem smislu je pa, kot že rečeno, pri nas bolj ali manj zelo malo.

In tu pridemo do tega, da igralci sila težko prenašajo že pritisk, ki si ga sami ustvarjajo, kaj šele pritisk trenerja in okolice. Zato je njihov prag tolerance denimo do dela delivcev pravice na igrišču običajno precej nizek.

In tako počasi prihajamo do bistva vzrokov, ki so pripeljali do v rumenem tisku alarmantnih naslovov in mečejo temno luč na čudovito igro, kot je rokomet, pa si tega res ne zasluži glede na vse uspehe.

Pomemben del rokometne igre so že omenjeni sodniki. Sodnik, predvsem pa pravičen in uravnotežen akter kot del dogajanja na igrišču, ni lahko biti. Tudi tega ni enostavno opravljati in je visoko stresna dejavnost.

Je pa v primerjavi glede na amaterske vložke, kar zadeva pripravo in vsega, kar sodi zraven, vrhunsko plačana storitev v primerjavi s plačili igralcev v večini naših klubov. Zato, kar dobivajo, se obnašajo sila neodgovorno in premalo vlagajo v svoj razvoj, razen svetlih izjem, ki predstavljajo svetovno špico, a doma ne poskrbijo za ustrezno kadrovanje in šolanje ter vzgojo ustreznega kadra.

In ne samo moja ugotovitev je, da se jih večina s tem ukvarja zgolj zaradi postranskega zaslužka. Žal.

Da pa navzlic vsemu v našem rokometnem prostoru še zdaleč ni vse idealno, prilagamo v ilustracijo dopis dveh klubov, dejavnih v ženskem rokometu. To je daleč od tega, kar je bilo predstavljeno na zadnjem volilnem zboru RZS. Še enkrat – žal.

kolumna ne odraža mnenja medija, ampak je osebno videnje kolumnista.