Nekaj razmišljanj ob osvojitvi bronastega odličja in uvrstitvi Aljuša Anžiča v naj
postavo prvenstva
Težko je biti kritičen po osvojeni medalji naših mlajših članov U 20 na EP v Romuniji in se
lahko samo pridružim pohvalam ter čestitkam z vseh strani. Posebej godi čestitka z vrha
države tako predsednice kot predsednika vlade. Tako mene kot še kar veliko število
rokometnih navdušencev je zmotilo kako se do naših mladih rokometašev obnašajo mediji
za razliko od košarke. Prav vseeno je ali je prvenstvo na domačih tleh ali v tujini košarkarji in
rokometaši bi morali imeti enak status pri obveščanju vseh medijev. V kolikor le ti favorizirajo
eno panogo je to nacionalna katastrofa in najmanj žaljivo za vse , ki delujejo v rokometu. V
kolikor pa je krivda pri RZS, da PR služba, ki je po mojih informacijah profesionalna in da
imamo za nameček tehničnega direktorja reprezentanc iz vrst novinarjev si potem oni
zaslužijo vsaj rumeni karton od predsednika zveze.
Pred časom sem bil na vrhunskem koncertu meni ljubega jazza v Križankah. Pa ne samo na
enem a vezano na mojo današnjo temo bom za iztočnico vzel vrhunski dogodek ob stoti
obletnici rojstva Milesa Davisa. Moštvo vrhunskih glasbenikov lahko tako ubrano deluje in v
okviru tega po džezovsko tudi improvizira samo ob natančno razdeljenih vlogah in
ustreznem vodenju. Vodja te zasedbe je nedvomno Marcus Miller virtuoz na basu. Tozadevni
orkestri nimajo dirigentov tako kot večje zasedbe npr. denimo Big band RTV Slovenija. V
moštvenem športu vlogo dirigenta opravlja trener njegovo podaljšano roko pa igralec z
največ znanja, izkušenj in vodstvenimi sposobnostmi. Pri naši reprezentanci na tekmovanju
v Romuniji je vse to nedvomno delovalo kot dobro utečen in namazan stroj. Miles je pred
malo manj kot petdesetimi leti okoli sebe zbral mlade mojstre posameznih glasbil, ki jih je
vrhunsko usmerjal in jim ob enem dal svobodo pri ustvarjanju glasbe skupaj z njim. Pri tem
je imel tudi dober občutek ali nos za prognozo v selekciji saj so vsi štirje člani njegove
originalne zasedbe na tem čarobnem večeru več kot pokazali svoje mojstrstvo, ubranost in
potrdili njegov izbor saj so v samem svetovnem vrhu na posameznih instrumentih in kot
Miles še pri življenju že legendarni. Zakaj to pišem in bom potegnil vzporednice z našimi
mladimi rokometaši. Naš selektor Tomaž Ocvirk za razliko od mojstra trobente ni imel druge
možnosti kot izbrati mlade a čas bo pokazal koliko je pri tem pokazal mojstrstva oziraje se
na prognozo v selekciji. Denimo eden od njegovih predhodnikov na tem položaju je
zapostavil kar dva igralca izmed katerih je danes MVP lige prvakov Domen Makuc drugi pa
je že oblekel dres A reprezentance in v prejšnjem kvalifikacijskem ciklusu na tekmi proti Švici
celo bil v začetni postavi, to je bil Gašper Horvat. S tem pa ni rečeno, da ste eden ali drugi
napravila napako. Oba sta namreč vzela medalji prvi naslov prvaka drugi bron. A pri tem se
postavlja vprašanje strategije in vizije kaj želimo. So to odličja ali razvoj in priprava na
člansko konkurenco določenih posameznikov, ki imajo potencial za A reprezentanco. Lahko
rečemo tudi, da je eno z drugim povezano a v tem primeru je vseeno potrebna strategija in
vizija koga izbiramo in na kakšen način pripravljamo za prihodnost. Pri tem sem najbolj
občutljiv na temo levega zunanjega za katerega pravimo, da jih nimamo že nekaj časa
namesto, da bi načrtno pripravljali naslednika Boruta Mačkovška, ki bi bil sposoben igre v
obe smeri kar je bil in je tudi on a se pri nas trend odvija v smer hitrih igralcev nižje rasti. Tu
pa naletimo na to kako in s čigavo usmeritvijo se deluje po posameznih klubih. Pri nas je v
zadnjem času trend forsiranja igralcev, ki so nižje rasti in hitri ter spretni z žogo. Ti očitno
kratkoročno prinašajo dobre rezultate in lagodje trenerjem saj običajno s svojo posamično
kreativnostjo in odlično igro ena na ena ponujajo trenerjem lagodje in se jim zahvaljujoč njim
ni toliko potrebno ukvarjati s skupno ali grupno taktiko napadanja. Zaradi njihove
»vrhunskosti« izgleda tudi, da jih je nemogoče ustavljati ena na ena in zato se ti isti trenerji
zatekajo bolj treniranju hitrega centra po prejetem zadetku kot pa popravljanju igre v
obrambi. Po načelu klin se s klinom zbija. Marsikdo me prepričuje, da danes vsi tako igrajo
in metov od daleč sploh ne vidimo več. Je res in ni res. Vrhunska moštva še vedno gradijo
igro na tem segmentu pa tudi obrambe se trenira in igra tako, da ni igre ena na ena temveč
ena na najmanj dva v korist branilcev. In začuda so ta moštva običajno zmagovalna kot
denimo Madžarska v tej konkurenci. Ob njihovi omembi se mi zdi pomembno navesti kako
smo navzlic marsikateri pomanjkljivosti pri selekcioniranju, razvojnem trenažnem in
tekmovalnem procesu konkurenčni reprezentancam, ki imajo na voljo praktično vse oz.
vzpostavljen sistem rokometnih akademij kjer so njihovi reprezentanti skupaj praktično vse
leto. Zato je osvojeno odličje na zadnjem EP mlajših članov enako čudežu in gredo vse
čestitke tako igralcem posamezno in kot celota ob izvrstnem vodenju trenerskega vodstva
na čelu s Tomažem Ocvirkom, ki ima mednarodne izkušnje in kot igralec tudi
reprezentančne. Njegova nastavitev je bila ena boljših potez vodstva RZS v zadnjem času in
dokaz tega kako pomembna je tenkočutnost pri izbiranju ljudi za posamezne položaje. V
kratkem se nam približujeta še dve tekmovanji mlajših reprezentančnih selekcij za dekleta
SP v Romuniji in za fante EP v Srbiji. Zanimivo bo videti kako smo ob -naši še vedno
precejšnji improvizaciji pri delu z mladimi, še vedno konkurenčni denimo pri dekletih s Švico,
ki ima prav tako rokometno akademijo in je neverjetno napredovala v zadnjih letih. Ni
potrebna razlaga zakaj?! Vse naše nastope bom pozorno spremljal, fante verjetno celo na
prizorišču in bom še kaj o tem napisal in s tem koga razveseljeval koga pa tudi jezil. Vsi pač
ne smemo biti ves čas z vsem zadovoljni.
