Kar nekaj tem za obdelavo s kritičnim rokometnim očesom se je nabralo, odkar sem se nazadnje javil z naslonjača v malih možganih naše geografske kokoši.
Pa bom tokrat začel z dvema simptomatičnima tekmama domačega prvenstva.
Najprej s tekmo v Škofji Loki, kjer je domače moštvo premagalo favorizirano moštvo iz Ljubljane. Meni je bilo že po petnajstih minutah jasno, da bo tekma negotova vse do konca. In da ne izpadem šarlatansko, bom to utemeljil tako kot kasneje tekmo v Slovenj Gradcu proti favoritom iz Celja in še vedno aktualnim pokalnim in državnim prvakom ter predstavnikom v ligi prvakov.
Stara garda rokometašev in trenerjev se še kako dobro zavedamo pomembnosti igre v obrambi. Stara maksima »najboljša obramba je protinapad« še kako velja, če jo pravilno interpretiramo in izvajamo v igri. To pomeni, da moraš najprej kakovostno in uspešno odigrati v obrambi, da bi lahko bil uspešen v protinapadu. Novodobni trenerji pa očitno mislijo, da je protinapad hitri napad iz centra po prejetem golu in je trenerska filozofija, za razliko od nekdaj, dati gol več, ne pa tako kot nekoč dobiti gol manj.
To moje razmišljanje potrjuje že novo komponirano štetje v obrambi, ki izhaja iz tega, da je perspektiva trenerja vizavi obrambe iz sredine igrišča. Zato se sedaj šteje branilce v smeri napada od leve proti desni od ena do šest. Včasih se je pa štelo iz perspektive vratarja oziroma tako, kot stoji drugi sodnik izven igrišča, od leve proti desni, in še to od ena do tri levo in enako desno. Ali pa v obrambi 3:2:1, ki je skoraj izumrla, po posebnem štetju: prvi z leve, zadnji center, prednji center in drugi z leve in desne. Kako današnji trenerji določajo igralna mesta v tej obrambi, če jo sploh kdaj postavijo, me res zanima iz njihove perspektive na centru.
Tako kot imamo na igrišču dva sodnika zaradi boljšega pregleda, bi moral tudi glavni trener, kadar ga zanima branjenje, zaradi boljše perspektive in zornega kota stati ob golu. Nekdaj so si trenerji, če so imeli pomočnika, tako kot mi nekoč v reprezentanci SFRJ, delili delo na treningu in je eden uravnaval napad, drugi pa korigiral delo v obrambi.
Bojim se in rezultati, ali še bolje sama igra, mi potrjujejo, da se ob izgubljanju časa na treningih z gumicami večina trenerjev ukvarja s kvazikombinacijami, ki jih igra več kot pol sveta in že celo izginjajo, ter hitrim centrom namesto z igro v fazi branjenja.
Imamo pa pri nas dve svetli izjemi, in to sta zmagovalca omenjenih dvobojev na začetku v domačem prvenstvu in trenerja Robert Beguš in Zoran Jovičić. Oba nekoč levokrilna napadalca in ostra kot britve v obrambi na položajih drugega v obrambi 3:2:1. Prepričan sem, da jima je to ostalo še iz igralskih časov, namreč zavedanje, kako pomembna je obramba, in iz tega izhajajoča odgovornost do žoge v napadu.
V njunih igralskih časih krilni igralec ni smel imeti slabe realizacije ali tehničnih napak navzlic pomembnemu deležu v obrambi. Danes pa, kako naj ima denimo mlad igralec, pa naj bo še takšen talent, odgovornost do števila napak in zgrešenih metov, če obrambe sploh ne igra ali pa je samo na položaju ena levo ali desno. Zanalašč uporabljam mojo/našo staro terminologijo.
Zdaj pa k bistvu mojega pisanja. Oba poražena kluba sta na nek način moja tako ali drugače in zapisana globoko v moji duši.
Našega selektorja spremljam tako rekoč od samega začetka njegove športne poti. Roko na srce, in navzlic blesteči karieri in vsem naslovom, ni nikoli blestel pri igri v obrambi in prepričan sem, da se s tem več kot toliko niti ni ukvarjal. Zagotovo tudi sedaj v vlogi selektorja in trenerja.
Če že selekcionira iz nareka potreb v obrambi, pa zagotovo ne posveča dovolj časa taktiki in zadolžitvam posameznikov ter skupnemu delovanju obrambe. To se je najbolje videlo na zadnjih tekmah pri njegovi klubski ekipi in reprezentanci. Ko so na prvi reprezentančni tekmi igrali fantje, ki igrajo v vrhunskih klubih in se že dolgo poznajo iz reprezentance, je navzlic slabši kakovosti nasprotnika to delovalo vsaj prvi polčas vrhunsko. Iz tega je tudi protinapad deloval po pravilih celjske oziroma nekoč slovenske rokometne šole.
Proti reprezentanci naših nasprotnikov v Celju pa je ta slaba kopija španske obrambe 6:0 puščala kot slabo izdelan jez iz masivnih skal na deroči reki. Najboljši igralec nasprotnika je bil na začetku drugega polčasa, kjer se je ustvarila nedosegljiva razlika, naš obrambni igralec, tretji z desne. Zanalašč ga poimensko ne bom omenjal, sicer borbenega, a izgubljenega na igrišču, kot da je zašel s poti v legendarno celjsko dvorano.
Tudi njegova zamenjava, dobesedno steber v obrambi, ki se za nameček še napačno giblje v globino in izpada smešen pri hitrih napadalcih v tako moderni igri ena na ena, bi bilo bolje, da bi predstavljal vsaj steber in se zanašal na blok z gibanjem levo-desno ob vratarjevem prostoru.
Da tokrat ne bom predolg, bom omenil samo še igro celjske ekipe na to temo. Tudi ta ne blesti v tem pomembnem delu rokometne igre. In že proti moštvu Slovenj Gradca niso unovčili izkušenj z evropskih tekem, kot je na TV Celje napovedoval njihov trener.
Dokler se v klubu ukvarjajo samo s promocijo njihovega bisera, ki je na dobri poti našega selektorja, kar zadeva igro v obrambi in posledično povezano s tem tudi manjše odgovornosti do napak v napadu, bo letos, navzlic odhodom nekaterih pomembnih igralcev in poškodbam, težko ponoviti lansko sezono. Sploh, če se tudi pri njih ne bodo ukvarjali z branjenjem.
Obramba je najprej stvar psihe, kar pomeni želeti si igrati v tem za marsikoga duhamornem delu igre. A brez čvrste, organizirane, uigrane obrambe in po potrebi tudi raznovrstne ni končnega uspeha. To nam je več kot uspešno pokazal nasprotnik tako v Škofji Loki kot v Slovenj Gradcu in kot v Celju na reprezentančni tekmi. Sploh selektor zadnje, ki je iz Španije, ni posnemal španskega načina igranja.
V kolikor se bodo nekateri trenerji na čelu z našim selektorjem zanašali na navdih igralcev in obrambe vratarjev, v napadu pa na ustvarjalnost famoznih srednjih zunanjih, s katerimi se bahamo in med katerimi samo Domen Makuc igra res tako, kot je treba, bo naš rokomet še dostikrat izgubljal na ugledu.
Vse to in še kaj so vprašanja za Strokovni svet RZS, ki je v formiranju. To tudi marsikaj pove o stanju duha v našem rokometu. Namesto da bi strateško razmišljali in delovali s ciljem, kako osvojiti odličje na OI v Los Angelesu, vidno padamo in izgubljamo kompas.