Trenerji, kdo je vas učil, če parafraziram refren naše glasbene skupine Lačni Franz.
Nekoč sem se na takšnih in drugačnih rokometnih dogodkih v tujini rad pohvalil z našim sistemom kadrovanja ali še bolje novačenja trenerjev ter sistemom izobraževanja. Skoraj zagotovo pa imamo glede na število klubov in registriranih igralcev največje število trenerjev z licenco EHF PRO Master Coach. Seveda vprašanje vredno tehtnejše analize pa je, koliko le teh je še vedno aktivnih in kako so pri svojem delu uspešni. Pri nas smo se masovno izobraževali in tudi vsakoletni licenčni seminarji na Rogli ali na drugi lokaciji za trenerje mlajših kategorij so bili znova glede na našo velikost ali bolje majhnost številčno bogato obiskani. Izobraževanje je bilo mamljivo, ko so ta izobraževanja bila financirana iz sredstev EU in to tako za predavatelje kot slušatelje. A potem je bilo potrebno zgodbo nadgraditi, prav tako z možnostjo uporabe sredstev EU, a tu so se po mojem vedenju in občutku zaznavanja situacije na terenu, kar zadeva to, bolj kot ne aktivnosti zaustavile. Navzlic temu lahko ugotovimo, da je na posameznih trenerskih položajih prišlo do zamenjave generacij in so ključne položaje začeli zasedati mlajši trenerski kadri. Nekateri tako rekoč iz igralnih športnih copat v trenerske. Tako imamo sedaj pri nas relativno mlado trenersko plejado in če se osredotočim na trenutno vodilne štiri trenerje polfinalistov državnega prvenstva in istočasno pokala ter ob tem dodam še Zorana Jovičiča kot bodočega trenerja Slovenj Gradca in nekdanjega prvaka z Gorenjem in Mirka Skoka iz MRK Krka, je izmed njih še najbolj izkušen in po stažu najdlje trener na veliki sceni prav Jovičič. Pri vseh pa moram žal ugotavljati, da njihova kreativnost pri ustvarjanju igre ne presega svetovnih in evropskih trendov, ki so padli v kreaciji igre na večinoma eno obrambno postavitev in v napadu na dve ali največ tri osnovne napadalne kombinacije kot priprava na igro ena na ena ali največ dva na dva. Pri tem prevladujemo še posebej mi s forsiranjem srednjih igralcev po osnovnem delovnem mestu nekoč z zadolžitvijo kreiranja in vodenja igre sedaj pa »egotrip« igre ena na ena. Z gotovostjo ugotavljam, da kolikor nekoga takšna igra navdušuje, ima istočasno svoje omejitve in ko le ti izvajalci in osrednje figure takšne igre naletijo na kompaktno čvrsto igro nasprotnika v fazi branjenja, je našega svetovno prepoznavnega hitrega in famoznega rokometa konec. Gospodje, ki kreirate naš današnji rokomet, bi morali v svoji trenerski kreaciji imeti malo več širine in raznolikosti v vseh fazah igre. Še posebej v klubih, kjer je za to dovolj časa in še bolj v zadnjem času, ko z izjemo letos Celja precej hitro zaključujemo mednarodne nastope. Naša liga pa dopušča še kar mirno delo, sploh najboljšim, čeprav nekateri rezultati prvakov iz Ljubljane to ne pritrjujejo in kažejo na videz na večjo izenačenost prvenstva, kot je to v resnici.
Nas so nekoč učili olimpijski prvaki kot je bil dr. Branislav Pokrajac-Kraja s pripravami reprezentance v legendarnem Tivoliji in večkratnimi predavanji v Sloveniji, v Celju Slobodan Miškovič-Ćile, v reprezentancah Abas Arslanagič-Ako, Zoran Živković-Tuta ter še druga izkušena trenerska imena kot npr. Sead Hasanefendić, Jezdimir Stanković, če omenim samo najbolj izpostavljene, bilo jih je pa še kar nekaj. Od domačih naj najprej navedem pokojnega Mitjo Vidica, ki je širil in učil rokomet tudi v Srbiji, profesorja mag. Cveta Pavčiča nekoč nosilca katedre za rokomet na FŠ v Ljubljani, Antona Bašiča, Leopolda Jerasa, Nika Markoviča, Jožeta Šilca, Nikolo Radiča in predvsem očeta celjskega rokometa oz. lahko rečemo kar modernega slovenskega rokometa prof. Toneta Goršiča. Od vseh smo lahko pobrali samo najboljše. To pa je pomenilo vedenje in znanje za vse faze rokometne igre. Taktiko in tehniko pa je najbolje v vseh pogledih ob metodiki razdelal po mnenju večine njegovih učencev prav Tone Goršič. Njegovi programi dela z najmlajšimi in tudi članskimi moštvi so še vedno bolj moderni kot marsikaj, kar vidimo danes v praksi in skozi igro na igriščih. Da pa še posebej ne omenjam modo tako imenovanih trenerjev za telesno pripravo, ki po prepričanju nas mnogih stare rokometne šole podpirajo lenobo prvih trenerjev. Vse pod krinko boljše telesne pripravljenosti in preventive pred poškodbami, ki pa jih je dandanes več kot nekoč, ko se je igralo v slabših pogojih za igro in brez podpore fizioterapevtov, maserjev, nutricionistov… Moje trdno prepričanje je, da se trenira premalo rokometnih vsebin. Legendarni košarkarski in tudi naš rokometni trener iz Celja Mile Čepin-Ata je nekoč dejal: “Fantje, balet se trenira z baletom, košarka s košarko, ljubljenje z ljubljenjem in rokomet z rokometom”. Njegov profesor na DIfu v Beogradu, pri katerem je diplomiral, pa je bil legendarni oče moderne jugo košarke Aleksandar-Aca Nikolič, od katerega se je metodike treniranja in igre učil tudi že omenjeni dr. Branislav Pokrajac in to prenesel v rokomet.
Zaključim pa naj z mislijo, da bo prvenstvo Slovenije osvojil tisti trener, v katerem se bo prepoznalo v igri njegovega moštva več tega, o čemer sem v obrisih pisal danes. Kaj več pa prihodnjič.