V času, ko naši moštveni športi z žogo dosegajo neslutene in za marsikoga nepričakovane rezultate, ni odveč, da posežemo malce v rokometno športno zgodovino. To je morda še toliko bolj primerno, ker je za rokometne navdušence to obdobje kislih kumaric, kot se temu reče v žurnalizmu, ko ni pravih novic. V pričakovanju začetka priprav naših rokometnih moštev za nastop na OI v Parizu ter začetka mladinskega prvenstva v Celju se nam je zdelo primerno predstaviti našega prvega predstavnika v rokometu na olimpijskem turnirju v Montrealu 1976 v dresu nekdanje skupne države SFRJ. In to je Vlado Bojović, nekdanji rokometaš ŽRK Aero Celja in Kolinske Slovana.
Malokdo pri nas verjetno ve, da ste bili prvi rokometaš iz Slovenije konkretno iz takratnega ŽRK Celje, ki je tekmoval v dresu takratne SFRJ, na olimpijskih igrah v Montrealu davnega leta 1976. Kako in pri komu v vodstvu reprezentance se je začela vaša reprezentančna pot?
Celjska rokometna šola je bila že takrat prepoznavna v nekdanji SFRJ, ki je imela najmočnejšo rokometno ligo na svetu. Z bratom Miho sva izstopala že v mladinski konkurenci. Po meni znanih podatkih sem še vedno edini, ki sem se uvrstil v katero koli reprezentanco v igrah z žogo za nekdanjo skupno državo iz kluba, ki je nastopal v takratni po rangu 2.zvezni rokometni ligi. Po besedah takratnih rokometnih strokovnjakov je bil res dober in nekaj posebnega v vseh fazah igre-op.avtorja pogovora-. Za današnji čas še bolj unikaten saj sem igral na položaju desnega krila kot igralec, ki je metal na gol z desnico v slogu »eretaša«. (Ta met je dobil zaradi svoje specifičnosti ime po češkem rokometašu Eretu, ki ga je prvi razvil in uporabljal na ta način kot V. Bojović in njegovi predhodniki ali nasledniki na tem položaju, op. avtorja pogovora). Zvezni rokometni selektor je bil Ivan Janez Snoj po rodu Celjan iz Levca živeč v Zagrebu, trener reprezentance pa prof. Zdravko Malić prav tako iz Zagreba. Strokovno je bilo to mesto takrat najmočnejše že z njegovim predhodnikom zmagovalcem olimpijskega turnirja v Muenchnu1972 Vladom Štenclem , kjer je bil takrat sploh prvič današnji rokomet na OI.
Kako so potekale priprave na drugi olimpijski turnir v rokometu v zgodovini nasploh v tej obliki? Verjetno so bila pričakovanja stroke in javnosti oziraje se na to, da je reprezentanca SFRJ pred tem bila prvak OI 1972, temu primerno velika.
Priprave so seveda začele mnogo pred igrami že po samih igrah 72 med drugim tudi zaradi delne zamenjave generacije. Reprezentanca pred tem na SP v Vzhodni Nemčiji-NDR 1974 ni bila tako uspešna kot na OI 72 in je zasedla »zgolj » tretje mesto kot 1970 na SP v Parizu. Takrat je bilo tudi več časa za reprezentančne aktivnosti saj se ob domačem prvenstvu ni igralo na klubski ravni toliko mednarodnih tekem kot danes. Zato je reprezentanca igrala na številnih močnih mednarodnih turnirjih med drugim tudi na »Supercupu nacij« na Švedskem-Goteborg 1.mesto na katerem sem jaz tudi debitiral za reprezentanco. Trener reprezentance je bil Josip Milković-Ćos, ki pa je bil zaradi prometne nesreče zamenjan, ker je moral ravno v času OI za kratek čas sedeti za izrečeno kazen. Zamenjal ga je Pero Janjić iz Banja Luke. Njegov slog vodenja in treniranja je bil diametralno nasproten od predhodnika. Čos je ogromno pozornosti posvečal sami igri in pomembnim elementom v igri v vseh fazah igre. Seveda tudi uigranosti moštva in natančno razdeljenim nalogam ter vlogam posameznika v igri. Pero pa je dal za moj in tudi okus drugih reprezentantov prevelik poudarek telesni pripravi in smo na tem segmentu izgubljali ogromno časa. Izkušeni igralci kot je bil žal že pokojni Dr. Branislav Pokrajac ( en redkih kot igralec in trener olimpijski prvak in resnični doktor rokometa op.avtorja), Hrvoje Horvat, Dr. Nebojša Popović pa so bili preveč lepo vzgojeni in fini, da bi se temu uprli. Tudi za te igre smo se zahvaljujoč slovenskim rokometnim delavcem pripravljali pred odhodom v Montreal v legendarni hali Tivoli. A kot že rečeno za naš rokometni občutek premalo časa in na nepravi način. Vse bi bilo drugače, če bi trener ostal Milković. Zato smo sicer tudi z malo športne smole bili v Montrealu »samo« peti. Od igre za odličja pa nas je zaradi mačo čudnega sistema in propozicij ločil en sam gol proti reprezentanci ZR Nemčije.
Po čem je bila takratna igra reprezentance denimo najbolj prepoznavna?
Zaradi zagrebške rokometne šole in trenerske legende že omenjenega Štencla nedvomno zaradi specifične igre v obrambi značilne samo za našo reprezentanco. Govora je o do potankosti razdelani obrambni conski postavitvi 3:2:1. V njej sem imel izpostavljeno vlogo in nalogo ustavljati običajno najmočnejše strelce na položaju levega zunanjega-LZ. Imela pa je reprezentanca sploh pod vodstvom Milkoviča do potankosti pripravljene vsaj tri obrambne postavitve. Med njimi tudi kombinirano 5+1 na znova najbolj izrazitem »šuterju« LZ in tudi tu je običajno naloga pripadla meni. Tudi za vse ostale faze igre se je natančno vedelo kako in kaj igrati. V napadalni igri pa je bilo dosti več kombinatorike in ustvarjalnosti kot dan danes. Srednji zunanji je res igral za celotno moštvo ne tako kot sedaj, ko večinoma ko igra ena na ena in večinoma s tendenco doseganja zadetka ali iskanja prostega krožnega.
Po čem so bili tisti rokometni časi še značilni?
Večina ali vsi smo bili uradno rokometni amaterji po statusu le redki so bili fiktivno zaposleni v kakšnem podjetju. Nekateri še študentje ali pa zaposleni v svojih poklicih. Obveznosti po številu treningov in aktivnostih v reprezentanci pa smo imeli morda celo več kot je to danes oz. skoraj zagotovo. Za to smo žrtvovali svoj prosti čas, počitnice, dopuste. Le delno so zaposleni dobili izredne plačane dopuste. Pred OI smo bili skupaj skoraj neprekinjeno okoli dva meseca. Za vse pa je neizmerno velik ponos bil zastopati svojo državo. Še posebej meni, ki sem prihajal iz manjšega mesta in kluba je to pomenilo ogromno. Pa še to, pa ne z namenom poveličevanja tega, da sem bil takrat reprezentant. Mnogo težje se je bilo v takratni 24 milijonski državi uvrstiti se že na seznam kandidatov, kaj šele v ožji izbor, kot je to zdaj v dve milijonski državi.
Kakšen vtis pa so sicer na vas napravile same igre v Montrealu?
Za vsakega športnika je to izpolnitev športnih ciljev in otroških sanj. Montreal je poleg Muenchna bil začetnik vlaganja v prestižne tekmovalne objekte, presežke arhitekture, ki služijo svojemu namenu tudi po igrah. Samo mesto je zaradi tega skoraj bankrotiralo vendar se je sčasoma to pokazalo kot dobra naložba v vseh pogledih. Biti v družbi legendarnih športnikov kot je telovadka iz Romunije Nadia Comaneci i. p. d. cel čas iger je pa sploh svojevrstno doživetje. Še po nečem so bile te igre značilne, da so bile najmanj spolitizirane glede na države, ki so sodelovale na njih pa tudi z varnostnega vidika za razliko od iger prej mnogo bolj sproščene. Saj je tudi mlajšim generacijam verjetno znano kaj se je povezano s teroristi dogajalo na igrah prej in je bila v zraku celo odpoved iger. Izven športnega programa pa je name napravil nepozabni vtis in spomin na te igre zabavni program v okviru katerega sem na blizu spoznal Micka Jagerja frontmana Stonesov in pa v protokolu iger oz, v dogajanju ob njih sem v živo srečal pokojno kraljico Elizabeto, ki je imela res svojevrstno karizmo prav tako kot velja to tudi za Micka.
Za zaključek pa še morda neprijetno vprašanje s kakšnimi pričakovanji ali napotki bi pospremili naše rokometaše in rokometašice pred začetkom priprav in samih iger?
Večina športnikov doseže svoj cilj že s samo uvrstitvijo na igre. Nekateri izmed vodstva ali posamezni igralci so na njih že bili. To pa ne pomeni, da si ne bi v delovnem duhu skozi priprave na igre, intimno postavili najvišjih ciljev. Na samih igrah pa naj ne pozabijo zakaj so se začeli ukvarjati s športom in naj gredo v vsako tekmo igrivo, sproščeno in samozavestno. Zato po mojem mišljenju ni nič narobe, če vzamejo igre kot festival mladosti in športa. Odgovorno do države, dresa hkrati ne pomeni bremena zaradi katerega se ti skrajša roka ali zablokira um pri hipnih odločitvah. Uživanje v igri in izzivih, ki jih prinašajo posamezne tekme in temu primeren bo tudi končni dosežek.
Vlado Bojovič diplomirani pravnik in zaslužni športnik – nosilec 5.mesta na OI v Montrealu in srebrnega odličja na SP v Dortumundu ZRN 1982 – je s svojimi odgovori pokazal vso svojo širino intelektualca in vrhunskega športnika hkrati. In naš rokomet je lahko z razlogom ponosen na takšne ljudi, ki so orali ledino mednarodnih uspehov našega – po uvrstitvah na OI – še vedno najuspešnejšega moštvenega športa.
Aleš Praznik