Eden od razlogov, da je ta zapis nastajal dlje kot običajno nastajajo drugi, je tudi ta, da se mi je pri portretirancu ponujalo kar nekaj rdečih niti, ki so značilne za moje zgodbe. Lahko bi kuhali in odlično zabelili rokometno enolončnico. Glavna sestavina je vedno celjska začimba. Brez nje in domačih ocvirkov ta ni to.
Lahko bi … Kakor koli, odločila sem se za naslov posloveniti in lokalno obarvati Latinski pregovor Per aspera ad astra (Preko trnja do zvezd). Nastala je zgodba o rokometnem strokovnjaku, ki je iz Celja, v Celju in preko (zaradi) Celja, posegel po zvezdah. Takšnih in drugačnih, vedno pa Celjskih. To je bila njegova pot, na trenutke izjemno pogumna in drzna, zato tudi toliko bolj uspešna.
Tomaž Ocvirk je otrok Nove vasi, ene večjih celjskih mestnih četrti. Je generacija, ko nismo imeli mobilnih telefonov, interneta in podobnega. Ravnal se je po sončni uri in večino prostega časa s prijatelji preživljal na nogometnem igrišču v Novi vasi. Brez posebnih dogovorov se je vedelo, kdaj in na katerem od okoliških igrišč se bodo fantje našli in igrali nogomet.
Domet pohajkovanja kratkohlačnikov je takrat bil mnogo širši, kot je to danes, če sploh še je. Otroci in kasneje fantje so obredli mnoga igrišča ter se družili z vrstniki in s starejšimi. Vendar ni šlo kar tako, da si se pojavil in si lahko igral. Moral si se dokazati, si izboriti mesto v tej otroški tekmovalni ekipi, ki je predstavljala na primer njegovo Novo vas in igrala proti fantom s Hudinje na OŠ Frana Roša, na Dolgem polju, kjer nogometnega igrišča danes več ni, ali pa proti fantom iz centra mesta, če so igrali pri 1. OŠ. Uspevalo mu je. Vedno so ga radi vzeli v ekipo tudi starejši fantje od njega ter so igrali tako dolgo, dokler starši niso opominjali, da je čas oditi domov.
Sprva ni imel ambicije karkoli resno trenirati, saj je bil hiperaktiven že v igranju s prijatelji. Igral je z njimi nogomet, malo se je preizkušal v plavanju, vendar ga to ni zadovoljilo v drugem, kot da je nabiral kondicijo in fizično moč.
Velik preobrat se je zgodil, ko se je v 5. razredu osnovne šole vpisal k rokometu. Čisto po naključju se je to zgodilo. Zato, ker je s I. OŠ veliko fantov hodilo na treninge v RK Celje Pivovarna Laško. Začel je organizirano hoditi na treninge v rokometno šolo celjskega rokometnega kluba in se učiti vsega v zvezi s to igro. Treningi so mu bili zelo všeč, všeč mu je bil rokomet, všeč mu je bila vloga in način sodelovanja v ekipi. Vse to je bilo usodno.
Rokomet njegovo življenje postane že takrat, vendar se tega resno zave šele kasneje. V tem obdobju se razvija in redno hodi na treninge mladih celjskih ekip. Iz tega obdobja se zelo rad spomni trenerjev Miloša Rovšnika in Hermana Wirtha. Veliko sta mu dala. V rokometnem smislu ter kot pedagoga odraščajočemu najstniku. Treningi so Tomaža, takrat že z vzdevkom Čvari, oblikovali tako športno kot osebnostno. Njegova ljubezen do rokometne igre in vsega v zvezi z njo ga pelje od nižjih v vse višje starostne selekcije. Navdušenje se krepi. Globoko v sebi ve, da bo življenje posvetil zgolj in le rokometu.
Zato se ob koncu osnovne šole prvič sooči s problemom. Namreč, toliko se je vživel v rokometno življenje, da mu je šola postala le obvezna nuja, ni pa imel slabih ocen, saj je pri pouku redno sodeloval ter je imel delovne navade vcepljene v sebi že od nekdaj. Takrat v Celju še ni obstajala nobena srednja šola s prilagojenim programom za športnike, zato je, da se je pač nekam vpisal, izbral takratno Srednjo tehnično šolo v Celju, elektro smer. Še danes ne ve, zakaj se je odločil za to smer. Verjetno tudi zato, ker je tja hodilo nekaj njegovih prijateljev.
Vseskozi pa je Čvari pridno delal in treniral. Poleg tehnike in ostalih veščin na igrišču je hodil na dodatne treninge atletike ter krepil telo. Njegovi dnevi so bili že takrat napolnjeni z garanjem. Včasih trening že pred šolo, obvezni pouk, po pouku trening na Kladivarju, pa potem trening v dvorani, skupni ali individualni …
Tomaž je uspešno treniral v vseh kategorijah. Od kadetske je prešel v mladinsko ekipo in iz mladinske postane član 1. B ekipe RK Celje Pivovarna Laško. To so bili časi, ko je ob glavni članski ekipi obstajala še 1. B ekipa, ki je igrala v ligi imenovani Eurodas. Njegov soigralec je bil današnji trener vratarjev v RK CPL in trener reprezentančnih vratarjev Aleš Anžič.
Tomaž se rad spomni, da so se v drugoligaški konkurenci veselili naslova državnih prvakov, a zaradi pravil, ki ne dovoljujejo igranja dveh moštev istega kluba v isti ligi, nato niso igrali v prvoligaški konkurenci.
Tiste romantične čase rokometa danes pogreša. Pogreša tudi takšno prvo 1. B ligo. Celje danes posoja 20-30 talentiranih rokometašev drugim klubom. Nekaterim se uspe razvijati naprej v želeni smeri ter se vrnejo v Celje, drugim ne uspe tudi zaradi številčnosti talentiranega rokometnega podmladka. Če bi takšna liga lahko obstajala danes, bi imeli tudi konkurenčnost ter bi brusili čisto vse svoje mlade talente kar doma. Še nekaj mu manjka iz tistih časov: ko je sam še igral rokomet, so gledalci uživali v lepoti igre, danes gre rokomet v drugo smer. Uspeh se skriva v moči, hitrosti igralcev, posledično pada več golov.
Tomaž je nosil članski dres RK CPL v času, ko se je klub potegoval za najvišja mesta v Ligi prvakov. Njegovi trenerji so bili velika rokometna imena. Tone Tiselj je še eden tistih, ki jih nosi v najlepših spominih. Pa Josip Šojat. Brusili in kalili so ga v vrhunskega igralca in poznavalca rokometa vsak po svoje. Ekipa je bila takrat zvezdniška. On pa garač, zato mu sedenje na klopi seveda ni dišalo, do večje minutaže pa ob odličnih soigralcih na njegovi poziciji, ki so takrat v Celju igrali, ni mogel priti.
Nikoli, ne takrat ne kasneje, ni razmišljal o kakšni drugi zaposlitvi in posvečanju rokometu ob službi . Rokomet je njegovo življenje in njegova služba. Zato se je, ob dobri odškodnini celjskemu klubu, odpravil igrati v RK Dobova, ki jo je zanj plačal. Takrat je Dobova igrala z ekipo polno udarnih rokometnih imen (Boris Denič, Nenad Stojakovič, Rajko Begovič…). Veliko ambicij so tudi uresničevali.
Po Dobovi je bila njegova naslednja postaja RK Trbovlje. Klub, za katerega je takrat živelo celo mesto in zasavski revir. Odlične spomine ima tudi na tisto obdobje igranja.
Vendar počasi je v sebi čutil, da se še lahko razvija. Da igranje ni njegov maksimum. Odločil se je, da se v svojem 30. letu starosti vpiše na Fakulteto za šport, smer rokomet. Uspešno jo zaključi, ter vseskozi ostaja v stiku z živim rokometom. Ko zaključi z aktivnim igranjem, se vrne v Celje. Postane trener najmlajših selekcij. Počasi napreduje skozi vse starostne skupine ter z vztrajnim delom, učenjem in treniranjem začne dosegati rezultate.
S kadeti, predvsem pa mladinci, osvaja naslove državnih prvakov. Ogromno mladeničev je vzgojil in iz njih ustvaril rokometaše.
Tilen Kodrin, Gal Marguč, Jaka Malus, Matic Grošelj, Domen Makuc, Tadej Kljun. To je le nekaj fantov, ki jih je imel možnost trenirati. Trdi, da je prav vsakdo od njih imel sposobnosti, ki odlikujejo zelo dobre oziroma vrhunske igralce. V to se je prepričal, ko je s trenerjem kadetske ekipe Blažem Cizejem dogovorno s klubom uvedel individualne treninge za še boljši razvoj talentiranih igralcev. Trdo delo je bilo to. Z Blažem sta jih šla po pouku iskati s klubskim kombijem v šolo, opravila z njimi trening ter jih razvozila domov. Včasih so trenirali celo pred poukom ter sta jih potem peljala v šolo, po pouku pa so fantje prišli še na redne treninge.
Iz njegovih besed veje ponos in spoštovanje teh in takšnih fantov. Zelo pa je hvaležen tudi vodstvu kluba. Prisluhnili so in prisluhnejo idejam. Stopijo nasproti in nikoli ne nasprotujejo stroki, če za to nimajo res argumentiranih razlogov.
Leta 2013 je Tomaž, garač in vedno željan novega znanja in učenja, bil v prvi skupini slovenskih trenerjev, ki so prejeli eminentni naziv Master coach. To je najvišji možni naziv liceniranega trenerja, ki ga pridobiš pri EHF z dodatnimi usposabljanji. Ponosen je tudi na ta svoj naziv.
Vseskozi pa trdo dela. Trenira mlade generacije, številne mlade fante ter kljub diplomi iz rokometa in kljub najvišji možni licenci in nazivu sledi vsemu, kar se dogaja v rokometu. Ogromno posnetkov si pogleda, jih analizira, primerja …
Ves čas skrbi tudi za svojo psihofizično kondicijo. Če le ima čas, odide surfati na morje ali pa sede na kolo.
Ob tolikšnem garanju rezultati enostavno ne morejo izostati. Nekajkratni zaporedni kadetski in mladinski prvak je pod drobnogledom vodstva vseskozi. Njegov trud, zalagnje in strokovno delo z mladino ne ostanejo neopaženi.
Vsa leta predanosti rokometu, se obrestujejo jeseni leta 2018. Tomažu se uresničijo sanje, ki jih sanja marsikateri rokometaš in trener. Fant z nogometnega igrišča pri 1. OŠ V Celju, ki je sam šel skozi faze učenja in igranja rokometa v vseh starostnih selekcijah, nato postal trener ter enako žel uspehe v vseh starostnih selekcijah ter osvajal naslove v domačem klubu, v katerem je odrasel, je prvi v zgodovini kluba postal tudi trener članske ekipe.
Završalo je po rokometni Sloveniji in Evropi. Njegovo ime ni neznano, saj je na čelu vseh tistih trenerjev, ki so oblikovali mnoge mlade obete in talente, ki so od njega prišli v člansko ekipo. S temi fanti je osvajal najžlahtnejše. Od njega so odhajali v mladinsko reprezentanco.
Zdaj je trener članske ekipe, ki je začinjena tudi z zvezdniki. Po dolgem času. William Accambray, Igor Anič ter vsi ostali vrhunski mladi igralci. V zaledju podpora vseh strokovnih služb kluba in uprave. Ker je Tomaž garač, v prvi članski sezoni premaguje tudi velike. V službi je od jutra do večera. Ker se je tudi tej nalogi popolnoma predal in posvetil. Seveda še bolj kot vsem ostalim, saj se ti ne ponudi vsak dan takšna priložnost.
Jasno, pride tudi do padcev. Vendar meni, da ti morajo biti. Po vsakem so strnili vrste ter se še bolj okrepili. Zdaj še bolj delajo. Znan je cilj. Poti je še kar nekaj v tej sezoni. Treba pa je kontinuiteto nadaljevati tudi v naslednjo sezono ter graditi še naprej. Ni mu žal vsega preživetega časa v klubu saj živi svoje sanje. Počaščen, da je to prvi v zgodovini kluba ravno on lahko doživel, se je večni garač delu predal še bolj. Zaveda se, da ga zato doma pogrešajo. Hvaležen je ženi Barbari, da ga že vso njuno skupno pot razume in podpira v športu. Brez njene opore marsikaj ne bi uspel niti zmogel udejanjati. Otroka počasi rasteta. Hči, stara je 10 let, trenira košarko in že igra v ekipi U13.
Spomnim se ga kot igralca. Bil je živec, povsod ga je bilo polno vse je videl, grizel, se boril in nikakor ni bil v ozadju. Temperamenta mu nikakor ni manjkalo. Kot trener ob igrišču na tekmah deluje izjemno umirjen. Ob igrišču želi biti miren oziroma pravi, da je potrebno biti miren. Všeč so mu trenerji, ki tako funkcionirajo. Že pokojni Miro Požun je deloval povsem mirno, ko je bil v Celju. Če danes gleda stratege najboljših klubov na svetu, vidi, da so osredotočeni le na igro svojih varovancev in tekmeca. Vseskozi iščejo rešitve, podajajo informacije igralcem, jim skušajo vcepiti mirnost. Kot trener jim skušaš na lep način povedati, kaj je potrebno narediti v danem trenutku. Je pa tudi res, da se z ekipo vse dogovori in pripravi že prej, na treningih in pred tekmo. Na sami tekmi ga marsikdaj niti ne slišijo ob kulisi odličnih celjskih navijačev.
Tako je Tomaž s trdim delom, učenjem in popolno predanostjo, ob zaupanju kluba in ob izjemni podpori družine, prišel do zvezd. Do članske ekipe, ki ima med sabo zvezdnike in igra proti zvezdniškim klubom. Seveda ima zato še bolj visoke ambicije. S fanti bodo naredili vse, da jih izpolnijo, pove z iskrivim nasmehom, čeprav je večino pogovora – pa tudi sicer po naravi – dokaj resen.
Na osebni ravni pravi, da se želi le še čim več učiti. Rokomet mu še vedno ponudi toliko novega, še toliko izzivov in rokomet je enako kot življenje samo, vseživljensko učenje ter garanje, če želiš še več in še bolje.
Od srca mu želimo, da tudi na tej stopnji poseže po najvišjih izplenih, po članskih zvezdah s celjskim, njegovim matičnim klubom!
Dragana Jusupović