Rezultatska krivulja slovenske moške rokometne reprezentance se že zadnji dve leti strmo obrača navzdol. Čemu? Zakaj? Kako jo obrniti? To so vprašanja za vodilne na Rokometni zvezi Slovenije, s katerimi se morajo nujno spopasti. Po naših zanesljivih informacijah se že spopadajo. Na mizi je glavno vprašanje: Z Vranješem ali brez njega?
Dejstvo je, da RZS ne odstopa od cilja, ki je medalja na OI 2024. Dejstvo je tudi, da bi se moral zgoditi čudež, da bi Slovenija vzela medaljo na OI pod vodstvom Vranješa. Skoraj si upamo trditi tudi, da bi se moral zgoditi čudež, da Vranješ ostane selektor slovenske reprezentance. No, ali pa se bo vodstvo rokometne zveze raje odločilo, da se zamenja celotna garnitura igralcev? Verjetno ne, saj nismo Danska ali Španija, ki imata vrhunskih rokometašev za dve ali tri reprezentance.
RETROSPEKTIVA REPREZENTANCE
Leta 2020 je Vranješ nasledil Vujovića in reprezentanco prevzel pred evropskim prvenstvom. Časa za priprave ni imel veliko, reprezentanca pa je na koncu osvojila 4. mesto. Sicer je na omenjenem prvenstvu imela Slovenija kar nekaj sreče, saj se Francija in Danska, s katerima bi se naša reprezentanca morala križati, nista uvrstili v nadaljnje tekmovanje. To sicer ne očrni 4. mesta, ki je vrhunsko, a treba je vedeti, da so se že takrat kazali zametki težav, ki so se potem razvili pod Vranješevim vodstvom.
Prišlo je leto 2021, ki ga je izjemno zaznamovala svetovna zdravstvena situacija, a kljub vsemu so bila pričakovanja tako strokovne javnosti kot vseh navijačev visoka. Vranješ je bil predstavljen kot selektor, ki bo vsaj malo pomladil reprezentanco in naredil še korak naprej od svojega predhodnika Veselina Vujovića. Na roko je šel Slovencem tudi ugoden razpored svetovnega prvenstva, a žal ga ekipa Ljubomirja Vranješa ni znala izkoristiti. Spomnimo se predvsem tekme z Egiptom, kjer je zaradi napačnih taktičnih potez selektorja Slovenija premagala samo sebe. Ostali smo brez četrtfinala.
Sledile so kvalifikacije za OI. Jasen cilj: uvrstitev na OI. Rezultat: debakel. Minus 7 proti Švedom, minus 9 proti domačinom Nemcem, zmaga za 8 proti velikemu “outsiderju” Alžiriji.
Danes, 18. januarja 2022, sedimo pred elektronsko napravo in spremljamo slovensko rokometno katastrofo. Poraz proti Črni Gori, ki si ga nihče niti v najhujši nočni mori ni predstavljal. Nekateri sicer pravijo, da to ni presenečenje, a se s tem žal ne moremo strinjati. Ekipa, kjer je glavni igralec Branko Vujović – pa seveda z vsem dolžnim spoštovanjem do njegovega rokometnega znanja – ne bi smela pod nobenim pogojem premagati ekipe, kjer ob prvem sodniškem žvižgu na rezervni klopi sedita Janc, igralec Barcelone, in Zarabec, igralec Kiela.
SKANDINAVSKA MISELNOST IN BALKANSKI FANTJE – NE BO ŠLO
Poglavje reprezentance pod Vranješem traja dve leti. Spremembe pod skandinavskim vodstvom so vidne, a žal na slabše. Spomnimo, da so isti igralci pred Vranješem igrali zelo hitro igro s protinapadi, polprotinapadi, izvajanjem hitrega centra – to je bila značilna slovenska igra. V obrambi so se “metali na glavo”, bili agresivni, kompaktni in stabilni. Dve leti skandinavskega načina razmišljanja je prineslo osnovnošolske napake, ki se ne smejo dogajati v starostni kategoriji kadetov.
Če bi pred dvema letoma nekdo rekel, da bo centralnemu bloku, kot stebru slovenske obrambe, preglavice povzročala igra 2 na 2, bi se verjetno vsi smejali, češ da je to nemogoče, saj je vendarle “Blagi” eden izmed najboljših obrambnih igralcev v Evropi.
Pa da zaključimo … Nič, poskusili smo s skandinavsko miselnostjo zapakirano v balkansko preobleko, a žal kaj več od tega nismo dosegli. Dolgoročno gledano na slovenski rokomet smo pač naredili korak nazaj, zato da bomo lahko dva naprej. Upajmo, da tako razmišljajo tudi vodilni možje na zvezi. Seveda pa je ena stvar kristalno jasna. Dveh korakov naprej Ljubomir Vranješ s slovensko reprezentanco ne more narediti. Namesto enega naprej je naredil enega nazaj. Tri velika tekmovanja plus olimpijske kvalifikacije, a samo ena polovična kljukica od štirih. “Score” Ljubomirja Vranješa v slovenski reprezentanci: 12,5%.