Tokratni zaključni komentar OI Pariz 24 v rokometu bom začel s tem, da se malo pohvalim, kako z našim mednarodno uveljavljenim rokometnim vratarjem Benom Lapajnetom nisva nikakršna sanjača ali iluzionista, temveč rokometna realista in poznavalca rokometnih dogajanj doma in po svetu. V ta namen sem že v maju spisal prispevek na temo ali si rokometna Slovenija lahko dovoli sanje o zlatem rokometnem odličju. Verjamem, da so sploh spletni komentatorji, po možnosti anonimni, zavili z očmi in že pripravljali protiudarec, kaj si pa ta misli oz. kaj se gre? Zato me toliko bolj veseli, da so naši rokometni možakarji pokazali in potrdili najina razmišljanja, da uresničitev teh sanj le ni tako daleč, kot se komu zdi. Čeprav dvakrat samo za en gol, bo spet nekdo rekel in napisal, da je realnost mnogo bolj oddaljena ali, da se nam je še to bolj posrečilo kot pa smo si zaslužili z igro na igrišču. Moj komentar po velikem razočaranju predvsem igralcev na in ob igrišču bi bil lahko tudi v slogu kavč selektorjev in spletnih komentatorjev in bi iskal dlako v jajcu v smislu kaj vse ni bilo tako, kot je potrebno za vrhunski dosežek, kar je osvojena kolajna. Lahko bi se razpisal na dolgo in široko o izbiri igralskega kadra, vodenju posameznih tekem, moraliziral o športnem pristopu na tekmi z Nemci in preračunljivosti vezani na to tekmo. Pisal o skupni in grupni oz. posamični taktiki in strategiji za določene tekme. Analiziral za nazaj vse faze igre, kdo, kdaj, zakaj … dajal sodbe o tem, kdo ustreza mojim pogledom na rokometno igro… A v urejenih družbenih in športnih sistemih to nalogo opravlja tisti, ki mu je naloga zaupana. O realizaciji zastavljenih ciljev pa se razpravlja v strokovnih krogih za zaprtimi vrati in opravičuje določene poteze in aktivnosti pred tistimi, ki so to odgovorno delo zaupali izvajalcem v tem primeru selektorju in njegovim sodelavcem, ki si jih je seveda imel možnost izbrati sam, tako kot reprezentančno selekcijo. In tako mora biti tudi v našem primeru. Zato je moj komentar vezan na rokometni olimpijski turnir moške reprezentance lahko samo sledeč. Z vidika moje kolumne o sanjah olimpijskega odličja moja ocena ne more biti odlična, lahko pa je prav dobro in v veliki meri vrhunsko, kajti kreirali smo sam vrh rokometnega Olimpa. Seveda, če si z vidika kavč selektorjev sploh lahko privoščim oceno s fotelja. Naj pojasnim še to, da so bili vsi moji so komentatorji ugledni bodisi rokometni ali športni poznavalci veliki gospodje nasploh in so kot takšni zaslužili svoj pogled za javnost s fotelja. Tudi njihova mnenja se bila različna in slikovita, lahko pa zatrdim, da vsi želijo našemu rokometu in športu nasploh samo dobro. Na ta način je njihov kritični pogled prej dobrodošel kot ne.
Rad bi pa po ugasnjeni olimpijski plamenici na igrah v Parizu podal še nekaj razmišljanj, denimo zakaj so Danci olimpijski prvaki. Predvsem zato, ker so se tako odločili in to ne samo za te igre temveč že pred par desetletji. In kako je bila ta njihova odločitev podprta? Najprej tako, da so našli v njihovi multinacionalki sogovornika, ki je vzel njihov dolgoročni program resno in jih je izdatno podprl s finančne plati. Program pa je seveda temeljil na rokometnih strokovnih osnovah od najmlajših selekcij navzgor do končnega organsko rastočega cilja uspešnih članskih reprezentanc tako ženskih kot moških. Osnova pa je bil nacionalni model rokometne igre in delo na osnovi začrtanega, skozi trenažne procese vseh klubskih in nacionalnih selekcij, seveda po metodi stopnjevanja zahtevnosti vadbe za posamezne selekcije od spodaj navzgor. Postavljene so bile tudi norme in pravila selekcioniranja za zahteve članskih selekcij. Pri mlajših selekcijah pri njih ni bil nikoli primaren rezultat, temveč rezultat dela v smislu tehnično taktičnih znanj, potrebnih za končno selekcijo. Rezultat tega pa je vrhunska selekcija igralcev in prepoznavna igra. Seveda pa so bili zahvaljujoč vrhunskemu strokovnemu delu uspešni tudi pri mlajših selekcijah, enkrat bolj, drugič manj. A prepoznavnost igralnega sloga je bila vedno enaka. Vse generacije pač niso enako sposobne in kakovostne. Tudi slovenska rokometna šola je imela svoj čas prepoznaven igralni model, oz. se je stroka trudila zanj. Še vedno nas krasi tehnična dovršenost posameznikov, zato tudi vsi razen enega iz trenutne selekcije igrajo v tujini. Od slavne jugoslovanske rokometne šole, katere del je bila Slovenija in zelo uspešna predvsem na področju mladinskega rokometa, se je učil ves svet. Moje skromno mnenje je, da ni potrebe po kopiranju nobenega modela s severa, vzhoda, zahoda ali juga. Lahko vzpostavimo svojstven model rokometne igre od ostalih pa se lahko zgledujemo po drugih zadevah pomembnih za uspeh. To pa je organiziranost krovne organizacije, podpora klubom in sistemska ureditev športa pri nas nasploh. Vsak program z visokimi ambicijami pa mora biti seveda ustrezno materialno podprt in stimulativen za vse akterje. V kolikor si bomo postavili visoki cilj, kolajno na olimpijskih igrah čez eno olimpijado oz. en olimpijski ciklus, je potreben konkreten program dela, ki ima vso podporo. Potrebno pa je razmišljati še bolj dolgoročno in če nam zaradi boljše konkurence ne uspe, nam bo pa na naslednjih igrah čez osem let. Ampak o tem moramo začeti razmišljati in delovati že takoj jutri na vseh ravneh. Rokometna Slovenija je na OI v Parizu dokazala, da je sposobna posegati po svetovnem vrhu ob ustrezni podpori na vseh ravneh delovanja. Zakaj je Francija že dolgo del vrha, pa ne bo nihče zaradi slabše uvrstitve na igrah spreminjal modela dela, pa več prihodnjič. Enako velja za Nemčijo, Španijo in še koga. Čar športa pa je nepredvidljivost in izenačena konkurenca, katere del moramo ostati tudi mi v samem vrhu.
Ob tej priložnosti bi pohvalil tudi za rokomet afirmativne in tehtno strokovne komentarje Romana Pungartnika na RTV Slovenija.
Pogrešam pa čase, ko so gospodje novinarji, stroka in odgovorni postavljali vsebinska vprašanja in zaradi tega klicali na odgovornost. Ne pa »ofucana« vprašanja o občutkih in pričakovanjih ter pavšalne ocene uspešnosti igre na posameznih tekmah brez temeljite vsebinske analize o vseh fazah igre in učinkovitosti posameznikov in moštva v celoti.
Matjaž Tominec – nekdanji vrhunski srednji zunanji, član zlate generacije Slovana v sedemdesetih letih, z njim finalist pokala državnih prvakov Evrope, rokometni legionar kot igralec in trener v Švici, prvi in zadnji trener iz Slovenije v novejšem času v najmočnejši nemški Bundesligi ter nekdanji selektor članske reprezentance Slovenije. Uspešno je deloval pri trasiranju uspehov tudi pri klubu iz Kopra RK Cimos ter kratek čas pri Slovanu. Sicer pa tudi gradbeni strokovnjak, ing. statike.
V celoti gledano z vidika doseženega četrtega mesta je bil za našo reprezentanco ta olimpijski turnir uspešen. Razen tekme z Nemčijo, ki jo ne jemljem kot resno odigrano tekmo, je igra našega moštva bila res prava poživitev olimpijskega rokometnega turnirja. Sam bi edino ne glede na turnirski sistem odigral večkrat hitri center, protinapad ali pol protinapad, to našim hitrim, tehnično dobro podkovanim igralcem zagotovo ustreza ali pa kot presenečenje obrambni postavitvi 5:1 ter 3:3, a selektor sam najbolje ve na koga in zakaj je stavil. Nenazadnje mu je njegova začrtana pot prinesla odmeven rezultat morda ga pa tudi oddaljila od tako želene kolajne. Zame navzlic uspehu Danske predstavljajo negativno presenečenje moštvi Norveške in Švedske, me pa to istočasno veseli, ker so jih naši premagali. Najbolj sem pa razočaran nad igro Francije, ki na velikih tekmovanjih vedno kalkulira, stopnjuje formo in šele v zaključnih delih pokaže pravi obraz. Tokrat se jim pač ni izšlo, morda tudi na račun vsega, kar se je dogajalo okli slovesa Nikole Karabatiča. Zame bi bil pravi finale iger dvoboj Francija : Danska. Tudi za popularizacijo rokometa bi bila to prava stvar. Tudi moštvo Španije je bilo mnogo manj kakovostno kot na kvalifikacijah za igre in res je prava škoda, da nismo izkoristili ponujene priložnosti. A z vsem tem res ne želim zmanjševati uspešnosti naših nastopov in dajati vtisa, da naša reprezentanca ni igrala dobro. Glede na stanje v našem rokometu pa je to tako in tako presežek.
Beno Lapajne – naš mednarodno uveljavljeni rokometni vratar, član reprezentance srebrnih vitezov z EP 2004 v Ljubljani. Pri nas je uspešno branil barve več klubov od Ribnice, Celja, Velenja, Kozine do ljubljanskih Prul, s katerimi je tudi spisal odmevne rezultate v Sloveniji in Evropi. Sicer pa je kot diplomirani ekonomist in pravnik lahko za vzgled športnikom v karieri po športni karieri. Bil je tudi član predsedstva RZS kot zastopnik igralcev, trenutno pa je član odbora za Bloudkove nagrade in aktiven na več področjih za sistemsko urejanje športa pri nas.
Zaradi spremljanja EP U18 na Finskem v košarki na samem prizorišču sem olimpijski turnir v rokometu spremljal manj pozorno. Kar pa sem videl, sploh v igri naše reprezentance, je to, da v izenačeni konkurenci zasluženo tvorimo sam vrh. Za olimpijsko odličje pa bo najprej potrebno postaviti cilj in nato ustvariti pogoje dela na vseh ravneh za dosego tega cilja. V kolikor nimaš najvišjih ciljev ne boš nikoli vsaj približno blizu njih. Naj se sliši še tako stereotipno, a kjer je cilj se najde tudi pot. Osnovni pogoj pa je ljubezen in predanost športu. Osnova pa je kljub napovedanim odhodom nekaterih igralcev iz reprezentančnih vrst še vedno dobra in dopušča razmišljanja o kolajnah med drugim tudi na OI.
S tem zaključujemo rokometno olimpijsko rubriko Pogled s fotelja, bom pa v prihodnosti poizkušal še osvetljevati rokometna dogajanja. Ob tej priložnosti pa se moram zahvaliti tudi so komentatorjem za njihov prispevek in popestritev mojih razmišljanj.
Prispevek pripravil skupaj s sokomentatorji Aleš Praznik