Pred drugo povratno kvalifikacijsko tekmo proti reprezentanci Švice za SP, ki bo na Hrvaškem, Danskem in Norveškem se želim oglasiti še predno nastopi odločilni dan za odhod na prvenstvo. Po prejšnjem članku sem bil deležen kar nekaj klicev rokometnih prijateljev predvsem velikih poznavalcev in rokometnih strokovnjakov. Njihovi komentarji so bili sila raznoliki med drugim tudi ali pri nas gojimo in uživamo nore gobe. Še vedno stojim za večino napisanega in bom v drugem prispevku to tudi utemeljil še bolj natančno. Danes pa sem bo osredotočil na minulo tekmo v Kopru in na to kaj bi morali postoriti, da v Švici zmagamo in se neposredno uvrstimo na SP.
Najprej bom povedal svoje mnenje glede igre v obrambi na prvi tekmi. S preveč pasivnima igralcema na položajih 1 in 6 se ne da igrati obrambne postavitve 6:0 na način, kot so jo igrali naši fantje na tej tekmi. Igralca 2 in 5 sta bila sicer še kar zadovoljivo agresivna, a premalo aktivna pri vračanju nazaj proti vratarjevem prostoru in bočnem gibanju nasploh. Pa še pri gibanju v globino se preveč uporablja paralelna obrambna postavitev z nogami namesto pravilne diagonalne s katero se ponuja prostor za prodor v slabšo stran napadalca. Naša branilca na položajih 3 in 4 pa nasploh igrata napačno. oziraje se na njune morfološke značilnosti ter motorične sposobnosti. Nesmiselno je igralca visokega preko ali blizu dva metra pošiljati globlje od 8 metrov na brisani prostor ter ga s tem spravljati v situacijo 1:1 v kateri je napadalec absolutno v prednosti pred njim v odnosu na njegovo hitrost in agilnost. Zaradi te taktične pomanjkljivosti izpade naš igralec Blagotinšek, ki je bil svoj čas celo izbran za najboljšega branilca lige prvakov prav smešen in naiven ter se po nepotrebnem obeša na napadalca dostikrat pa je zaradi tega tudi izključen za 2 min. Ob tem pa imajo tudi ne samo hitri in spretni srednji zunanji napadalci več prostora temveč se absolutno preveč prostora odpira tudi za krožnega napadalca. Ne, da bi se hvalil a po besedah eminentnih rokometnih strokovnjakov sem svoj čas veljal za enega najboljših obrambnih igralcev na področju nekdanje skupne države, ki je takrat imela najmočnejše ligaško tekmovanje na svetu. V ilustracijo tega naj povem, da sem na turnirju na Poljskem kot mladinec tri leta mlajši od letnika, ki je imel pravico nastopati za mladince onemogočil na tekmi s Poljaki njihovega najboljšega srednjega zunanjega Panasa, ki je bil pred tem najboljši srednji zunanji na OI in SP. Uspel mi je celo zabiti en gol na celotnem srečanju. Zato se ne smatram za tipičnega kavč selektorja sploh , ker imam tudi EHF Master Pro Coach licenco, imel pa sem opravljeno tudi licenco za Nemško Bundesligo. Omenim pa naj še to, da resne reprezentance imajo pripravljene vsaj dve obrambni postavitvi in v tem primeru bi lahko poizkusili tudi z obrambo 5+1 na enem od njihovih najboljših strelcih. O branjenju in sodelovanju branilcev z vratarjem pri metih od daleč bi lahko povedal še marsikaj a bodi iz dobre volje dovolj ter povsem dobronamerno dovolj.
Moštvenega protinapada praktično nimamo, med drugim tudi zaradi nepotrebnih menjav obramba – napad. Ob tem, da igralec zadolžen za hiter prenos žoge preveč zadržuje ali vodi žogo preko celotnega igrišča. Sam bi oba krožna po najhitrejši poti poslal v protinapad na široko postavljena položaja zunanja pa bi si izmenjavala žogo v pol protinapadu oz. podaljšanem protinapadu. To se da dogovoriti in ni potrebno imeti ne vem koliko treningov za to. Vsi igralci so dali skozi slovensko rokometno šolo, ki je nekoč slovela ravno po tem načinu igranja.
V napadu na postavljeno obrambo imamo preveč statičen in enoličen način napadanja z nenehnim neaktivni menjavanjem mest in vtekanjem na dva krožna napadalca. Ko smo igrali hitro in kombinatorno s tremi zunanjimi, ki niso zadrževali žoge z vodenjem ali počasnim gibanjem ter so bila krila široko, smo napravili razliko. Tudi na tem področju se da s pravo kombinacijo igralcev ob ustrezni taktični pripravi napraviti več, kot se je na prvi tekmi.
Vračanje v obrambo je najprej stanje duha in volje potem pa se postavi in določi tudi način vračanja. Tudi tu imamo še več kot dovolj prostora za izboljšave.
Za zaključek pa to, da še vedno bolj verjamem v kakovost slovenke reprezentance pa četudi oslabljene. Že povratek Janca in boljši delež obeh vratarjev v sodelovanju z obrambo mi daje občutek optimizma pred povratno tekmo in vero v uspešno opravljeno delo oz. kakovostno odigrano vse, kar zagotavlja napredovanje na prvenstvo pri sosedih Hrvatih.
Ne oziraje se na vse, kar se govori v zakulisju. Verjamem v domovinski čut naših fantov in kakovost in ne nazadnje profesionalni odnos. Pa čeprav samo za čast, slavo in ponos.