Dobila sva se v Velenju. Točno opoldne. Eno redkih srečanj s portretirancem, pred katerim sem imela hudo tremo. Vedno, vsa leta sva imela odličen, izredno korekten odnos, ki je temeljil na visokem profesionalizmu. Tremo je povzročala paleta čustev obarvana s pripadnostjo celjskemu klubu po kateri sem znana in okarakterizirana, po drugi strani pa, ker bo to portret z največjim možnim spoštovanjem do trenerja, ki je – naj mi bo oproščeno – z “našim”, celjskim klubom dosegel vse, kar se v slovenskem rokometu doseči da, ter je ravno s Celjani presegel svoje prejšnje uspehe. S trenerjem, ki velja in potrjeno je eden najboljših rokometnih strategov slovenskega moškega rokometa.
Trenutno na tej poziciji nima konkurence. Kot bi slutil bitke v meni, mi je nevede zadevo olajšal s prijaznim prihodom, s prijateljskim nasmehom na obrazu, ki ni kazal niti trohice vsega, kar zagotovo je občutil in doživljal po razhodu s Celjem. Led je bil v trenutku prebit. Pogovor je stekel kot bistra voda.
Priljubljeni Branč, kot mu pravimo, je prijeten in umirjen sogovornik. Široko razgledan in omikan možakar. Kot pri vseh pa so tudi pri njemu oči ogledalo duše. Te so izdajale vso strast, čustvovanja in ljubezen do njegovega kralja, imenovanega rokomet, ki mu je zvestobo prisegel že v rani mladosti in, ki ga je kot četrtega mušketirja (igralci, štab in uprava naj v našem portretu predstavljajo ostale tri) iz Velenja pripeljal v Celje. Kjer je spisal neverjetno , vsega spoštovanja vredno zgodbo v katero je ob Brančevem prihodu v Celje marsikdo dvomil. Dvomil samo zato, ker je prišel iz Velenja!
Kako podobno D’Artaganovi zgodbi (eden od štirih mušketirjev, ki ni bil Parižan temveč prišlek iz Gaskonje) iz znanega romana francoskega pisatelja Aleksandra Dumasa. Obe zgodbi imata skupno rdečo nit. Temeljita na resničnih zgodovinskih dogodkih. Zvrst literature, po kateri Branč, ki v prostem času zelo rad bere knjige, najraje posega.
Zgodba se začne veliko prej kot v Celju, seveda. Branko Tamše je bil rojen 11. 4. 1978, v Slovenj Gradcu. Obiskoval je OŠ Bibe Roecka. Po končani srednji strojni šoli na ŠC Velenje je študiral na FŠ v Ljubljani. Poleg rokometa, ki ga je začel igrati že v otroških letih, je njegov hobi bila tudi glasba vendar se tej ni toliko posvečal kot njegov brat. Igra dva glasbena inštrumenta, danes le še kdaj pa kdaj v družbi, za dušo.
V letih 2008−2013 je bil poklicni trener v RK Gorenje Velenje, od leta 2013 do 27.9. 2018 je bil trener RK Celje Pivovarna Laško. V Velenju je 25 let deloval kot aktiven igralec rokometa, nato kot trener mlajših kategorij in članske ekipe. Veljal je za nevarnega igralca iz sence, kot pripovedujejo nekdanji igralci, ki so takrat igrali proti njemu. Ponavadi ni imel minutaže vso tekmo, ko pa je stopil na parket, se je nasprotnikom stemnilo pred očmi saj je dobesedno trgal nasprotnikov gol. Nenad Stojakovič se na primer spomni tekme, ko sta igrala drug proti drugemu in jim je Branč sam natrosil 10 golov. Bil je srčen, hiter in nezaustavljiv.
Branč ima lepe spomine na čas igranja. Igral je tudi proti Iztoku Pucu ter z njim v Velenju, kjer sta bila oba doma, tudi prijateljeval.
Kmalu je začutil v sebi, da mu je dano nekaj več in, da lahko rokometu, svojemu zapriseženemu kralju da več in vse le kot trener. Izkazalo se je, da je odločitev bila najboljša možna.
Kot trener je v dvajsetletnem opravljanju tega dela postal najtrofejnejši v Sloveniji saj je večkratni dobitnik čisto vseh slovenskih rokometnih lovorik. Doseženih najprej v Velenju in nato v Celju. “Krivec” za njegovo poklicno rokometno pot je pokojni Miro Požun, ki je bil tudi njegov profesor in trener.
Miro Požun mu je dal ogromno in njegov delež v tem kar zna in kar je, kot Branč sam pravi, je neprecenljiv ter velika zasluga gospoda Mira Požuna. Slovo spoštovanega trenerja doživlja kot smrt očeta. Takšno vlogo je v Brančevem življenju tudi imel.
Ko ga vprašam kaj je njegovemu življenju dal šport in konkretno rokomet pove, da vse. Naučil ga je kako prenašati in kako se spopadati s porazi in kako živeti zmage. Kajti tudi z zmagovalnim ritmom se je treba znati kosati ter biti vedno pripravljen na drugo plat medalje. Treba je znati ostati prizemljen, trezen in razsoden ter spoštovati vsakogar na drugi strani. Rokomet ga je naučil dobre presoje igralcev in ljudi nasplošno. Naučil ga je velike pomembnosti nenehne povezanosti in odkrite, iskrene in človeške komunikacije na relaciji trener,igralec in uprava kluba. Njegova telefonska številka je za vsakogar od njih bila in še danes je dosegljiva v vsakem trenutku dneva in noči. Enako je, če koga pokliče on.
Posebno skrb vedno namenja mladim igralcem. Marsikateremu je bil trener in oče hkrati. Ker je le tako lahko dosegal vsestransko uspešnost: učni uspeh, uspešno rokometno razvojno pot in na koncu tudi rokometne uspehe teh mladih igralcev. Takšno delovanje je bilo še posebej pomembno v Celju kamor so nekateri mladi igralci prišli iz drugih koncev Slovenije in jim je on, skupaj s klubom predstavljal drugo družino in na nek način tudi vzgojitelja. Ja, tudi na govorilne ure je hodil, ko je to bilo potrebno. Celjska 1. Gimnazija ima športni oddelek, ki mladim profesionalnim rokometašem omogoča sočasno odlično izobraževanje in igranje vrhunskega rokometa. Na ta sodelovanja s profesorji z gimnazije ima zelo lepe spomine.
Zanj je zelo pomembno to, da mu igralec zaupa in, da se mu tudi zaupa, da se pogovarjata in pogovorita o vsem, kar igralca muči. Le tako lahko s skupnimi močmi najdeta rešitev. Igralec se ne zapre vase. Kajti, če se to zgodi lahko to vpliva na vso ekipo. Vsak člen mora biti močan in le na tak način lahko trener skupaj z ekipo ustvari nepremagljivega ekipnega duha. Nikoli nikomur ne obljublja kar ne more izpolniti. Vedno spoštuje hirearhijo. Na primer: ko ima nagledanega igralca, bo najprej poklical v klub. Šele po tem pogovoru pride na vrsto igralec in njegov manager, če ga ta (že) ima. Vse našteto velja tudi v Brančevem zasebnem življenju.
Ob omembi managerja zastrižem z ušesi. Pravi, da popolnoma upravičeno. Predvsem zato, ker je v rokometu zelo malo število ljudi, ki to delo res strokovno in korektno opravljajo. Pri nas je težava tudi to, da je lahko manager vsak, ki se spomni, da bi to bil. Brez ustreznega izobraževanja in licenciranja. Ker managerji novačijo zelo mlade perspektivne igralce, bi bilo nujno potrebno te zadeve v prihodnosti tudi v rokometu urediti, podobno kot je že urejeno v drugih športih.
Pobaram ga o temi psihične pripravljenosti igralcev na spopadanje z izzivi vrhunskega športa. Je zagovornik strokovnega dela z igralci tudi na tem nivoju. Tovrstna pomoč lahko samo koristi in niti pod razno ni nič slabega. Primeri v preteklosti so to dokazali. Trenerji so usposobljeni za to področje le v določenem obsegu, vse ostalo lahko nadgradi tozadevna stroka. Seveda pa je odločitev ali se bo takšne pomoči poslužil ali ne – samo igralčeva. Vsekakor ta vedno je in ostaja njegova intimna ter popolnoma zasebna zadeva pri čemer mu naj trener in klub stojita ob strani.
Na vprašanje o najlepšem in najdražjem spominu v dosedanji karieri odgovori, da so vsi dosežki in uspehi ekipni, vsi vsak po svoje najdražji in najlepši zato nobenega ne more posebej izločiti. Je pa nekaj kar ima posebno, častno mesto v njegovem srcu. Ko je spregovoril o tem so se njegove oči zaiskrile še bolj, grlo pa mu je stisnilo med govorjenjem. Zanj je nepozaben in neprecenljiv spomin na to, kako so ga sprejeli celjski Florijani in vsi ostali navijači Celja. Nepopisno je doživetje, pravi, ko slišiš, da poln Zlatorog vzklika Branko Branko, te vzpodbuja in ti ploska. Hvaležen jim bo do konca življenja za vse te lepe skupne trenutke. O slabih pravi, da so sestavni del športa enako kot življenja. Treba je prespati, se umiriti ter snovati načrte in predvsem delati dalje.
Ali že kaj konkretnega načrtuje? V tem trenutku še ne. Imel je sicer že nekaj pozivov vendar ga niso pritegnili. Zdaj se posveča družini, partnerki in hčerki. Zelo ljubeče govori o njima. So močno povezana družina. Hvaležen je, da je partnerka njegova velika opora, da razume način življenja in delovanja poklicnega športnika ter, da ga v celoti podpira in mu stoji ob strani. To mu je najpomembnejše v življenju.
Njegova želja je, da, ko bo prevzel novi klub, spet pride v urejeno sredino. V sredino kjer gojijo dober, vrhunski rokomet in dobre medsebojne odnose. Drugih želja pravi, da nima. Zdaj bo malo počival. Lahko bo zbrano prebral kakšno knjigo brez, da se zaloti, da je med branjem sestavljal kombinacije za naslednjo tekmo in zato moral znova brati isto stran saj ni vedel kaj je prebral.
Branč je Velenčan, ki je praktično takoj uspel ogreti srca celjskih navijačev. Trener, ki je kljub temu, da je vsako sezono iz ekipe pol igralcev odšlo, s celjskim podmladkom ter z nekaj izkušenimi novimi igralci dosegal in osvajal vse kar se je v Sloveniji osvojiti dalo. Ohranil je tudi kontinuiteto igranja Celja v Ligi prvakov. Dobesedno čudeže je delal. Ni lahko čisto vsako sezono, z zelo omejenimi sredstvi sestaviti in uigrati ekipo, na novo ustvariti medsebojno kemijo ter kontinuiteto uspehov, bazirano na praktično neizkušenih igralcih. Njemu je uspelo. Čeprav mušketir v Celju, ki je prišel naravnost iz nasprotnikovega gnezda, si je pridobil zaupanje in spoštovanje kot nihče do zdaj. Delal je častno, srčno in pošteno. V dobro vseh. Najbolj pa je bil zvest in zvestobo namenja tudi v bodoče, v dobro svojega mušketirskega kralja – rokometa.
Velik poklon za vse storjeno in doseženo do zdaj, Branč!
Naj se ti izpolni tvoja edina želja. Kmalu in v takšni obliki kot si jo opisal! Ter nadgrajena z novimi uspehi!
Čisto na koncu, ko se že poslavljava jecljaje izustim: Branč kaj pa #enkratzacelevednozacele? Njegov odgovor: igralci ti naj potrdijo – moj moto je vedno bil in ostaja: vsi za enega, eden za vse!
Tako je torej nastala zgodba o celjskem mušketirju.