Dobili smo se v Kopru, njemu zelo ljubem slovenskem mestu, kjer je lansko rokometno sezono tudi služboval, a Slovenci ga poznamo že precej dlje časa. Selektor slovenske reprezentance, ki je fante popeljal do 3. mesta na svetovnem prvenstvu leta 2017, a žal januarja 2019 s to isto reprezentanco ne bo branil visoke uvrstitve. Z Veselinom Vujovićem smo se pogovarjali o reprezentanci, slovenskih članskih tekmovanjih, EHF, sodnikih in še marsičem.
Kako je biti spet v Sloveniji?
Malce sem utrujen zaradi vseh klubskih, reprezentančnih in osebnih obveznosti, ampak super.
Kako je v Nišu? Ste zadovoljni?
Imamo malce problemov s sponzorji glede rednih izplačil. Iskreno vam povem, da če se to ne bo rešilo v roku enega tedna, bom primoran iskati druge rešitve, saj ne morem trenirati ekipe, ki je nezadovoljna in ki nima motivacije. Sem pa prepričan, da bo vse v redu in da se bo nastala situacija hitro rešila.
Kaj pa v primeru, če se situacija ne reši?
Na mizi imam ponudbo Zagreba, saj so z Linom Červarjem prekinili pogodbo.
V januarju se bo reprezentanca dvakrat pomerila s Francijo. Tekma, ki ne šteje kaj dosti, niti ne pomeni nobenih priprav na prvenstvo, saj se žal nanj nismo uvrstili. Kakšen bo vaš glavni namen oziroma cilj na teh dveh tekmah?
Mislim, da je slovenska reprezentanca edina izmed reprezentanc bivše Jugoslavije, ki bo lahko v prihodnosti igrala enakovredno proti Nemcem, Francozom, Dancem, Špancem. Imamo zelo dobro reprezentanco, sedaj smo še malce razširili število igralcev, na katere lahko kot selektor računam. Ti igralci so zelo raznovrstni. Po tem, ko nas je Madžarska izločila v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, smo dobili veliko prošenj za igranje prijateljske tekme v januarskem pripravljalnem obdobju. Francoze smo izbrali, ker mislimo, da so fenomenalna reprezentanca in bomo tudi mi imeli od teh dveh tekem veliko. Poleg tega želim videti, kako naši igrajo v gosteh, saj smo ponavadi vedno imeli prijateljske tekme doma. Imamo že preverjene igralce in tudi tiste, ki jih bom v tej akciji preizkusil.
Kaj pa Nino Grzentič, ki ga kot igralca zelo dobro poznate in igra letos veliko bolje?
Nino je izreden igralec, ki sem mu dal priložnost na sredozemskih igrah. Res je, letos igra veliko bolje kot je igral prej in je definitivno v mojih mislih. A v tem trenutku imata pred njim prednost Mačkovšek in Heningman. Je pa vsekakor on eden izmed tistih – tako kot tudi Aleks Vlah – ki imajo svoje mesto na širšem spisku.
Na januarsko svetovno prvenstvo so iz Evrope uvrščene reprezentance, od katerih je Slovenija brez dvoma boljša (npr. Avstrija). Se strinjate s sistemom kvalifikacij za SP in EP, ali bi ga spremenili?
Mi, kot tretji na zadnjem svetovnem prvenstvu nismo imeli nobene “nagrade” pri žrebu za naslednje prvenstvo. Dobili smo zelo dobro reprezentanco (Madžarsko), eden izmed parov je bil pa Portugalska vs. Srbija. Res je, nekaj reprezentanc, ki je uvrščenih na svetovno prvenstvo, je slabših od naše, ampak to je pač žreb. Kadarkoli rečem kaj čez evropsko rokometno zvezo (EHF), dobim kazen, zato tega ne bom komentiral. Sigurno je pa veliko stvari, ki jih je treba popraviti. Veliko nacionalnih rokometnih zvez ni zadovoljnih z večimi stvarmi, a so tiho. Ne vem pa, zakaj so tiho.
Kot selektor verjetno spremljate slovensko ligo. Kako bi ocenili kvaliteto slovenske lige glede na ostale evropske?
Slovenska liga je zelo izenačena. Celje ni več tako velik favorit, kot je bilo to včasih. Pred začetkom tekme se največkrat ne ve zagotovo, kdo bo zmagovalec, kar dviguje kvaliteto lige. Še vedno pa klubi, država, sponzorji ne vlagajo dovolj finančnih sredstev, da bi imeli res močno ligo. Če dam primer – vsak klub bi bil veliko močnejši klub, če bi pripeljali enega Srba, enega Španca in enega Rusa. Ko se bo to zgodilo, se bodo mladi slovenski igralci učili od teh kvalitetnih tujcev in to bi kvaliteto lige dvignilo na veliko višjo raven.
Celje je še vedno glavni favorit, Ribnica je zelo dobro začela, a sedaj malo padla v igri, Gorenje se je stabiliziralo. Veliko več pa se je pred sezono pričakovalo od Krke in Kopra. Malce nekorekten se mi zdi potem sistem končnice, kjer se prenesejo točke v nadaljevanje tekmovanja, a o tem se je treba pogovoriti in potem razmišljati dalje.
Kakšna je glavna razlika med delovanjem v Nišu in prej v Kopru?
Moja izkušnja je taka, da igralci iz Niša oziroma celotnega Balkana pristopijo k treningu in delu veliko bolj profesionalno. V Kopru sem začutil malce nonšalantnosti, fantje ne bi trenirali dvakrat dnevno, študirajo, ne obnašajo se profesionalno, če se tekma izgubi, se ne sekirajo preveč, če se zmaga je seveda super – ni take želje, vsaj jaz je nisem zaznal. Je pa res, da je v Sloveniji liga veliko kvalitetnejša in igralec zaradi tega veliko bolj napreduje.
Koper zelo dobro poznate. Kako ocenjujete delo Uroša Rapotca?
Po tem, ko sem jaz zapustil klub, sem bil mnenja, da je on najboljša rešitev za glavnega trenerja Kopra. Ima avtoriteto, ljudje ga poznajo, nekateri celo pravijo, da ima v sebi malo “Vujota” (smeh). Koper je z Rapotcem dobil trenerja na dolgi rok, ki je zelo kvaliteten.
Z Juretom Natkom smo se nedavno pogovarjali o razliki med vrhunskim igralcem in vrhunskim trenerjem; rekel je, da je to vprašanje za milijon evrov. Če si vrhunski igralec, še ne pomeni, da boš vrhunski trener. Za vas lahko rečemo, da vam je uspelo oboje. V čem je največja razlika med trenerjem in igralcem?
Jaz razlike ne vidim. Zelo majhno število vrhunskih igralcev se odloči za poklic trenerja. Naj ponazorim s konkretnimi številkami: če imamo na primer 10 vrhunskih igralcev, se za trenerski poklic odločita 2 in 1 uspe biti vrhunski trener. Na drugi strani se za trenerski poklic odloči na primer 300 slabih igralcev, uspe jih 50. Vsak vrhunski igralec, ki se odloči za trenerski poklic ima vedno prednost pred tistim trenerjem, ki ni bil na vrhunski ravni, ko je igral. Če si bil boljši igralec, boš tudi boljši trener.
Velikokrat ste bili v konfliktu s sodniki in ravno v Sloveniji trenutno situacija s sodniki ni ravno rožnata. Kako bi po vašem mnenju lahko prišli do sojenja, kot si ga vsi, ki se ukvarjamo s športom, zaslužimo (korektno)?
Če nekdo želi biti sodnik, more biti kot prvo zdrava osebnost. Sprejeti odločitev, ali je nekaj pravilno ali napačno, ni lahko. To lahko naredi zgolj oseba, ki nima nobenih kompleksov, oseba, ki ve, kaj dela in ki ni zaznamovana z nobeno preteklostjo. Nikoli nisem rekel, da takšnih v sodniški organizaciji ni, ampak je pa žal veliko več drugih, takšnih, ki so zaznamovani s preteklostjo. Večinoma so to takšni, ki niso uspeli kot igralci in avtomatsko nosijo v sebi določene komplekse. Če jim nekdo prigovarja in se ne strinja z njimi, ga izključijo, a kot igralci so bili veliko slabši, kot je sedaj ta, ki se ne strinja z njihovo odločitvijo. In s tem on vzame v svoje roke pravico. Poleg tega tudi rokometna pravila niso napisana tako, da bi se točno vedelo, kaj in kako soditi, kar sodnikom še bolj zakomplicira njihovo delo. Z video tehnologijo, ki jo imajo ostali športi, se sodniku zelo pomaga. V rokometu pa žal – iz meni neznanega razloga – tega ne uporabljamo in zato je rokomet manj atraktiven, manj gledan kot na primer nogomet in zato tudi šport manj napreduje.
V enem izmed intervjujev ste dejali, da se pritožujete čez tiste stvari, ki jih ne popravljajo v rokometu. Katere stvari so to, poleg sodniške, ki ste jo prej omenili?
Rokometna pravila se ne spreminjajo. Mi smo edini šport na svetu, kjer sodnik z dvignjeno roko kaže, da je treba zaključiti napad. Zakaj to odredi sodnik? V katerem športu na svetu sodnik odloča, kdaj bo ekipa končala napad? Definicija dvignjene roke je pasivna igra. Ne! Ne igramo pasivno, nasprotnik igra super v obrambi. Dajmo časovno omejiti napad. Druga stvar je, da bi lahko dovolili trenerju, 2 pogleda video posnetka na polčas. Jaz kot trener vidim, da je nasprotnikovo krilo stopilo na črto vratarjevega prostora, zahtevam pogled posnetka, ugotovi se, da imam prav, izniči se gol. Ne, jaz protestiram, ker sta sodnika naredila napako in za nameček namesto fer igre dobim še izključitev. Evropska rokometna zveza tudi favorizira določene države, zaradi ratinga, gledanosti itd. Če si majhen klub ali majhna država, boš zelo težko naredil nek vrhunski rezultat. Naslednja stvar je marketing, ki lahko zelo poveča profitabilnost rokometa. Treba je postoriti še kar nekaj stvari, da bo rokomet postal atraktiven in dober šport.
»Zveza ti vzame takse, lahko ti naloži kazni, da bi ti še kaj vrnila, to pa ne. Pri nogometnih organizacijah je to mogoče, a rokometna zveza noče biti podobna tem športom.« Komentirajte to vašo izjavo, prosim.
V novicah lahko vsak dan beremo, da je nek igralec kaznovan ali da je nek trener kaznovan, nikoli pa ne preberemo, da je kaznovan sodnik. Zveza bi mogla dobiti sponzorja vsake lige, ki bi pokril recimo stroške sodnikov za celotno sezono, s čimer bi sprostili finančno breme iz klubskih ramen. Zdaj pa pač gledajo, kako bodo kaznovali klube, ki imajo že tako ali tako minimalna finančna sredstva, saj zveza potrebuje denar. Vprašajmo se, zakaj zveza nima velikih sponzorjev. Primer je lahko tudi to, da bi na primer Koper želel pripeljati v klub Mačkovška, ki je iz Izole. Ponudijo mu 3000 €, Mačkovšek hoče 6.000 €. Pa naj zveza pokrije polovico stroškov takih igralcev, ki so reprezentanti. Če bi slovenski reprezentanti igrali v slovenski ligi, bi se kvaliteta lige s tem neizmerno dvignila, a o tem žal nihče ne razmišlja.