Ogrevanje pred športno aktivnostjo je na prvi pogled znan izraz široki množici rekreativcev in profesionalnih športnikov, a vendar se ta začetna faza treninga velikokrat razume narobe, izvaja napačno ali preprosto izpusti iz vadbene enote. V različnih športnih panogah se ogrevanja med sabo razlikujejo glede na potrebe izvajanja posameznega športa, kljub temu pa je skupen cilj vseh dvig temperature ter priprava telesa na obremenitev v glavnem delu telesne dejavnosti.
Zaradi raznolikosti rokometne igre mora biti tudi ogrevanje pred treningom ali tekmo sestavljeno iz različnih vaj, s katerimi v celoti pripravimo telo na pospeševanja, spremembe smeri, skoke, mete ter duele z nasprotnikom. Zaradi višje temperature, povzročene z ogrevanjem, prihaja v telesu do nekaterih akutnih sprememb, kot so hitrejša odcepitev kisika od hemoglobina in mioglobina, pospešeni metabolni procesi, manjša viskoznost krvi in mišic, večja raztegljivost vezivnega tkiva itn. Omenjene spremembe pripomorejo k boljši vzdržljivosti, eksplozivnosti in gibljivosti v glavnem delu treninga. Temperaturo sicer lahko dvignemo tudi pasivno (s toplo obleko, sončenjem), vendar le z aktivnim dvigom – torej z uporabo mišic kot generatorjev toplote, dvignemo notranjo temperaturo na nivo za optimalno delovanje. Za popolno pripravo v rokometu potrebujemo v fazi ogrevanja stik s soigralcem ter manipulacije z žogo, saj na ta način poskrbimo tudi za psihološki občutek pripravljenosti na igro, v kateri takšne situacije odločajo o končni uspešnosti.
Potrebno je razumeti celoten kontekst ogrevanja in se nanj pripraviti enako dobro kot na glavni del treninga, saj lahko z raznovrstnimi vajami igralci poskrbijo za telesno in psihološko pripravo, velikokrat pa tudi za preventivno ali kurativno vadbo glede na igralčeve specifične telesne sposobnosti ali poškodbe. V dobro pripravo ogrevanja pa sodi tudi postopnost obremenjevanja telesa, ki jo moramo, poleg razvijanja motoričnih sposobnosti v glavnem delu, prav tako upoštevati v začetnem delu treninga. Zanimiva so torej navodila nekaterih trenerjev, ki igralcem pred psihično in fizično napornim rokometnim treningom za ogrevanje dodelijo partijo nogometa, košarke ali nekatere elementarne igre različnih lovljenj. Z omenjenimi načini priprave na glavni del treninga ni seveda nič narobe, če jih izvajamo v zaključni fazi ogrevanja. Brez ustrezne predhodne priprave lahko namreč tovrstne igre, ki večkrat prinašajo tudi emotivni naboj, željo po zmagi ter s tem intenzivnejše odzivanje v gibalnih akcijah, telesu predstavljajo enake obremenitve kot v glavnem delu treninga, zaradi česar pa ogrevanje kot tako izgubi svoj namen, predvsem pa svoje pozitivne učinke na telesno pripravo.
Pomemben vidik ogrevanja nastopi tudi med samo tekmo, kadar imajo igralci po aktivnosti daljšo pavzo – kadar v igro vstopajo s klopi ali pa premoru med polčasoma. Do nekje 10, 15 minut po koncu ogrevanja se njegovi učinki še kažejo, po daljšem premoru pa je priporočljivo ponovno aktivirati in ogreti telo. Pri tem je ključnega pomena, kakšne vrste odmor igralec ima. Pri pasivnem odmoru (kjer npr. samo sedi) je padec temperature bistveno večji, s tem pa je v ponovnem vstopu v igro igralec izpostavljen večjemu tveganju za poškodbe. Slednje lahko preprečimo z odmorom, pri katerem smo še vedno nekoliko aktivni (lahkotno tečemo, izvajamo poskoke, počepe itn.).
Na rokometni tekmi je tako zelo pomembno, da odmor med polčasoma igralci (poleg taktične priprave na naslednji polčas), nekaj časa namenijo tudi aktivnemu odmoru, s katerim poskrbijo za čim manjši padec temperature med igralnim časom. Za igralce, ki v igro vstopajo s klopi in za svoj vstop mnogokrat izvedo v zadnjem trenutku, pa je ključno, da čas, ko tekmo spremljajo s klopi, izkoriščajo predvsem kot aktivni odmor. Veliko lahko storijo že z neprestanim vstajanjem in spodbujanjem soigralcev ob vsaki napeti ali dobri potezi ter z zavestno aktivacijo čim več mišic, medtem ko sedijo in čakajo na svojo priložnost. Na ta način bodo dlje vzdrževali dvignjeno temperaturo iz ogrevanja, pri vstopu v igro bodo bolje pripravljeni in nenazadnje tako zmanjšali možnost za nastanek poškodb zaradi »nepričakovane« velike obremenitve v igri.