Rokometaši, ki smo uporabljali pri metu posebno tehniko na desnem krilu z dominantno
desno roko, kar je danes prej rariteta kot praksa, smo ne , da bi se hvalil ljudje posebne
vrste. Po eni strani zaradi tega, ker je ta način meta na gol poimenovan po češkem igralcu
po priimku Eret, izjemno zahteven tehnični element sploh, če se po metu izvaja še padec
včasih na trda asfaltna ali betonska tla pred tem pa celo na tako imenovani leš rdeče ali črne
barve kot se uporablja na teniških igriščih. Na takšni podlagi je ta met nekoč izvajal naš še
vedno najuspešnejši trener v tujini Niko Markovič vzor mojega predhodnika ne igralnem
mestu desnega krila pri ŽRK Celje Vlada Bojovića oba pa moja vzornika. Niko je bil tudi moj
trener pri mladincih tega kluba in skupaj smo osvojili prvi naslov klubskih mladinskih prvakov
SFRJ za slovenski rokomet. Z njim in mano je zanimiva zgodba kako me je odvadil
prestopati šestmetrsko črto, ki označuje vratarjev prostor in sicer tako, da mi je na tla položil
tlačilko za polnjenje žog oz. pumpo v žargonu. Lahko si predstavljate kaj bi se mi zgodilo v
kolikor bi jo pohodil in v današnjih časih bi v takšnem primeru starši najeli odvetnika za tožbo
trenerja.
Zdaj pa k bistvu mojega današnjega pisanja o tem zakaj sem se lotil te teme omenjene že v
naslovu. Navzlic mojstrstvu in uspešnosti mojih dveh že omenjenih predhodnikov na tem
igralnem položaju s tehniko meta eret je na tem položaju za vse nas bil eden in edini
velemojster po rodu iz Bjelovarja Miroslav Pribanič-Raban, ki je z reprezentanco SFRJ pod
vodstvom legendarnega trenerja Vlade Stenzela ali Štencla kot so nekoč pisali njegov
priimek, osvojil zlato odličje na olimpijskih igrah v Münchenu 1972 kjer je dvoranski
rokomet bil sploh prvič na sporedu OI. Kot zanimivost naj omenim še to, da je na tem
igralnem mestu v tem času igral prav tako hitri in odlični igralec dr. Branislav Pokrajac, ki je
potem postal najboljši levokrilni igralec na svetu in prav tako član te legendarne olimpijske
reprezentance zaradi katere je marsikdo od nas začel s treniranjem rokometa. Kot zanimivost
lahko omenim tudi to, da se je reprezentanca na te igre pripravljala v Ljubljani v hali Tivoli
prenočevala pa na žal propadlem hotelu Bellevue nad dvorano. S to dvorano in našim idolom
Rabanom je povezan še en tako rekoč skupni dogodek, ki je bil posvečen obeležitvi desete
obletnice dvorane s spektakularno tekmo med reprezentanco SFRJ in selekcijo sveta. Kot
pionirski reprezentant Slovenije sem na tem svečanem dogodku igral predtekmo proti
selekciji avstrijske Koroške in nato lahko prvič v živo videl svojega idola. Ne samo, da sem
ga videl temveč je na tej tekmi blestel in bil najboljši igralec navzlic temu, da je prišel na
tekmo s služenja vojaškega roka in nekaj kilogrami preveč. Na igrišču je bil tako hiter kot so
bili akordi in ritmi rock skupine popularne v tistih časih po imenu Slade, ki so istočasno
koncertirali v veliki ledeni dvorani hale Tivoli. "Mama Weer All Crazee Now"My, Oh My,
Run Runaway" so njihovi hiti,ki so še skozi steno dajali dodaten ritem tekmi vsem nam
zaljubljenim v to naj… igro kjer je s hitrimi protinapadi in meti s pozicije krila pod majhnim
kotom kazal svoje mojstrstvo ta tudi po značaju dobri in preprosti mož. S svojim moštvom
Bjelovarja je bil tudi dvakratni klubski prvak Evrope in večkrat prvak Jugoslavije v generaciji
s prav tako slavnim Hrvojem Horvatom-Cvebo kapetanom na OI 72 in tastom našega žal že
pokojnega Iztoka Puca. O slovesu Rabana me je obvestil Vlado Bojovič in skupaj z njim in
Nikom delimo žalost in ponos, da smo tako ali drugače poznali tega velikana našega športa.
Vlado je nekaj časa bil celo njegov soigralec v reprezentanci in sta si skupaj delila hotelsko
sobo. Tudi on ima na njega samo lepe spomine v vseh pogledih, kot igralca in človeka.
Morda je naša žalost povezana tudi s tem, da kot v igri izumira eret počasi odhajajo tudi
ljudje, ki so ta šport zaznamovali v svetovnih razsežnostih. Raban se je pridružil dr.
Pokrajcu, Miljkoviču, Lavrniču…tako, da se počasi znova sestaja ta legendarna rokometna
zasedba tam nekje v novi dimenziji. Naj jim bo lepo tako kot je bilo nam, ko smo jih
občudovali na igriščih širom sveta in nekdanje skupne države.