Igralec, ki je svoje rokometne korake pričel zaradi razpada nogometnega kluba, je nase opozoril v dresu Celja. Od pivovarjev se je preselil na Poljsko. Za slovensko reprezentanco je zaigral na 41 tekmah in zadel 139 golov. Fenomen, ki je pri 15 letih zabil svoj prvi gol v ligi prvakov in levičar, ki ga je in ga še vedno občuduje vsa rokometna javnost. Pogovarjali smo se z Blažem Jancem, 22 letnim Brežičanom, ki je svojo rokometno pot pričel v Sevnici.
Kako ste začeli svojo rokometno pot?
Najprej sem treniral nogomet, po propadu kluba sem se nato odločil, da želim ostati v športnih vodah, saj sta bila tudi oba moja starša športnika. V osnovni šoli smo imeli krožek rokomet in sem poizkusil. Nekako mi je postalo všeč in se nato vpisal tudi v rokometni klub Sevnica, od tam nadaljeval v Celje vse skupaj se je nekako tako začelo.
V Celju ste se povzpeli od malega Blaža do velikega in zanesljivega desnokrilaša. Kako gledate na celjski klub?
Res je, ko sem s 15 leti prišel v Celje, se mi je že samo to, da lahko igram za Celje, ne prvo ekipo, zdelo izjemno. Tako sem najprej nastopal za B ekipo Celja in kmalu začel hoditi na treninge prve ekipe, nato sem že naslednjo sezono zaigral tudi za prvo ekipo. Vse skupaj se mi je res neverjetno hitro odvijalo. In tako sem že pri 15 letih zadel prvi gol v ligi prvakov. Tako da na Celjski klub gledam kot na eden največjih klubov v Evropi. Res sem se počutil izjemno v Celju, se veliko naučil in res užival v rokometu. Pred polnimi tribunami.
Iz Celja ste se preselili v Kielce. Kako je igrati za enega izmed najboljših klubov na svetu?
Prestop v Kielce je bila oz. je ena stopnička višje v moji karieri. Igrati za enega najboljših klubov, kot so Kielce, je sigurno super, saj so cilji vedno najvišji in se vsako leto poteguješ za naslov prvaka v ligi prvakov.
Se spremljate Celje? V naslednji sezoni bodo ekipo zelo pomladili. Bi lahko to bilo usodno za naslov državnega prvaka?
Seveda še vedno spremljam Celje. Veliko se tudi še slišim z igralci, ki sedaj igrajo za Celje. Iz tam imam še vedno veliko prijateljev, tako da jim vedno želim najboljše. Kar se pa tiče ekipe, vsako leto se spreminja in vsako leto je govora, kako pa bodo sedaj, ampak nato vsako leto osvojijo obe lovoriki in premagajo velikane v ligi prvakov, tako da mislim, da na koncu bo sigurno konkurenčna ekipa.
Kaj slovenskega najbolj pogrešate?
Definitivno družino in prijatelje.
S slovensko reprezentanco ste že v mlajših selekcijah posegali po velikih uspehih, prav tako s člansko reprezentanco. Kateri reprezentančni dogodek vam je ostal najbolj v spominu?
Res smo kot mlajša reprezentanca dosegli kar nekaj izjemnih uspehov in res smo se imeli lepo. Ampak mislim, da so tisti glavni dogodek olimpijske igre v Riu in pa bronasta medalja v Franciji.
V zadnjem času se dosti govori (ne)plačanem igranju za reprezentanco. Kako gledate na to? Bi morali biti plačani?
Jaz osebno lahko povem, da pridem v reprezentanco s ponosom in ne gledam na denar, kajti to so vedno sanje vsakega športnika – zastopati svojo državo – tako da ni lepšega, ko zaslišim himno, potem vse te navijače s slovenskimi zastavami, tako da enostavno se tega ne da kupiti in to mi pomeni največ.
Česa se najbolj veselite ob prihodu v Slovenijo?
Najbolj se veselim družine prijateljev in pa slovenske hrane. Pa seveda počitnic in morja.