Kreator enega izmed največjih slovenskih rokometnih uspehov že dve leti uživa v zasluženem pokoju. Evropski klubski prvak in evropski reprezentančni podprvak iz leta 2004 išče nove izzive v različnih poljih, saj si je z igranjem postavil dobre temelje in ima sedaj dovolj svobode. Trenerske vode ga ne zanimajo, z veseljem pa sodeluje v drugačnih vlogah. Kot član strokovnega vodstva mladinske reprezentance je pripomogel k osvojitvi naziva evropskega mladinskega prvaka, pomembno pa sooblikuje moški rokometni klub Ljubljana. Eden izmed najboljših slovenskih levorokih rokometašev, Jure Natek, enostaven, sproščen, odprt za pogovor in enostavno – vrhunski.
Pogrešate kaj igranje rokometa?
Ja in ne. Samo na trenutke. Včasih, ko gledam kakšno tekmo po televiziji ali pa v živo, me malo zasrbi, da bi spet igral, ampak me potem spet hitro mine, ko pomislim, kaj vse spada zraven, ker tekma je v bistvu samo vrh nečesa.
Kaj pa je bil razlog, da ste se odločili nehati?
Odločil sem se, da neham predvsem zaradi poškodb. Če bi bil zdrav, bi verjetno še igral. Če ne iz drugih razlogov, vsaj iz finančnih (čeprav se grdo sliši). Poklic športnika je namreč zelo lep poklic; delaš tisto, kar je v bistvu tvoj hobi, in služiš zelo dober denar – denar, ki ga ne bi zaslužil v navadni pisarniški službi. Skratka, poškodbe so prišle in vedel sem, da tudi če bi potem vseeno nadaljeval z igranjem, ne bi več mogel igrati na istem nivoju, tega pa nisem hotel. Kot sem že prej rekel, tekma je super, vse zgleda lepo, ampak vsak, ki je dal to skozi, ve, kaj vse je v ozadju; koliko je treningov in truda. Sploh zadnje leto kariere sem bil vsak dan pri fizioterapevtih, treba je bilo paziti na prehrano, nimaš prostih vikendov… Tako da te poškodbe so mi nekako pomagale, da sem vse to presekal in si rekel ”tako ali tako ne gre več, dovolj je”.
Rekreativno se še ukvarjate kaj s športom?
Rekreativno hodim v fitnes, lani sem igral tudi košarko, ampak se je javila ena od starih poškodb (koleno), tako da raje ne več. Dvakrat na teden hodim v fitnes, kjer dvigujem uteži, da skrbim za pripravljenost in stare poškodbe obrabe. Enkrat na teden pa sem dokaj pred kratkim začel hodit tudi na jogo, kar mi je pa vrhunsko, ker se lahko dobro raztegnem.
Kako pa zgleda vaš dan sedaj, ko nimate več treningov in tekem?
Uf, odvisno. Zelo prilagodljivo glede na to, s čim se ukvarjam. Zjutraj, ko vstanem, sem bolj ”na izi”, ker v bistvu že celo življenje kot športnik nimam ravno zgodnjih treningov ob sedmih zjutraj, tako da zgodnjega vstajanja bi se moral kar malo navaditi (če se bom kdaj moral). Sicer pa čez dan sproščeno opravim svoje obveznosti, všeč mi je, ker jih lahko tudi prelagam, če se mi kakšen dan kaj ne ljubi (tega včasih nisem mogel). Ne morem pa reči, da imam nek tipičen dan, no, nimam ga.
Že tri leta delujete v MRK Ljubljana kot športni direktor. Lahko bi rekli, da ste klub skupaj s predsednikom Urošem Grmekom in finančnim direktorjem Markom Novakom postavili na zelo zdrave temelje.
Rekel bi, da je bil klub že prej na zdravih temeljih, že od ustanovitve. Fantje so opravili vrhunsko delo, klub posluje pošteno, nobenemu ni ničesar dolžen, poudarek je na tem, da se razvija rokomet med mlajšimi generacijami in mislim, da je to vse skupaj ena lepa zgodba. Sedaj po združitvi Krima in Olimpije pa imamo mogoče vsi nekakšne ambicije, da se gre še višje, še en korak naprej, ne smemo pa pozabiti, na čem ta klub stoji in kaj so naše vrednote.
Zakaj ste se odločili za MRK Ljubljana in upravljanje funkcije športnega direktorja?
Konec koncev je Olimpija potomec mojega matičnega kluba. Druga stvar, Boštjan Brulec me je poklical, če bi sodeloval s člansko ekipo, da bi jim kaj svetoval ipd. Enostavno me veseli delo tukaj, čeprav je mogoče vse, kar se dela tiče, na amaterski ravni, ampak noben od nas nima nikakršnih osebnih interesov, vsi hočemo dobro. Imamo ambicije (konstanten prvoligaš), ampak vse ambicije so zdrave in normalne.
Nekaj let nazaj je bilo kar nekaj govora o premostitvenem zavarovanju za vrhunske športnike. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Športnik zasluži toliko, kot zasluži. Takšna kot je situacija na trgu, takšne so pogodbe, tak denar športnik mora dobiti. Problem je v tem, ko si star dvajset let, nisi odgovorna oseba, zelo malo je takih. In zato je škoda, da če npr. 23-letnik zasluži 5000 eurov na mesec, bo imel na koncu sezone privarčevanih slabih 600 eurov. Zato, ker je premlad in še ne zna odgovorno ravnati z denarjem. In pri tem premostitvenem zavarovanju je šlo bolj za to, da športnik dobiva normalno plačo, kot ima pač urejeno s klubi in ima možnost do določenega leta določen odstotek teh prejemkov dati v nek sklad, kjer je potem po izteku denar na voljo brez davka. To je po mojem mnenju absolutno vrhunska stvar, konec koncev se nobenemu nič ne vzame. Preveč je primerov, ko je imel rokometaš pri 25-ih vrhunsko pogodbo, pri 26-ih si je dvakrat poškodoval koleno in zaključil s kariero, na računu pa nič, ker seveda ni varčeval.
Kaj pa kakšne državne zaposlitve? Vam jih država ali panožna zveza kdaj ponudita?
Pri rokometni zvezi sem zraven kot vodja mladinske reprezentance, ampak to niti ni stvar financ. Stvar financ je toliko, da se mi povrnejo stroški (plačan bencin), to je pa to. Mi je pa to v zadovoljstvo, trenutno sem v fazi življenja, ko si lahko to privoščim. Počnem stvari, ki ne zahtevajo neke fiksne pisarne in fiksnega delovnega časa, tako da mi je to v užitek. Lahko pa rečem tudi, da je to v bistvu neke vrste hobi.
Seveda se kar nekaj vrhunskih športnikov po končani karieri odloči za poklic trenerja, a nikakor ni pravila, da bo vrhunski igralec tudi vrhunski trener. Kje je po vašem mnenju ta razlika?
Vprašanje za milijon evrov.
Si vi želite biti trener?
Ne želim si biti trener. Tako kot mora biti igralec 100 % pri določeni stvari, mora biti trener 200 % pri vsaki stvari. Biti trener ne pomeni, da prideš na trening, odvodiš trening in greš domov. To je delovnik s polnim delovnim časom. Pošteno povedano, se ne vidim v tem. Videl sem, kako žalostno zgleda, ko je nekdo bil včasih vrhunski igralec in potem ne da 100 % od sebe. Da ni 100 % v tem, ampak ima zraven še kavarno, firmo itd., tako to ne gre. Trener je poklic, kjer moraš biti zares v tem. Jaz pa si nisem nikoli niti želel tega, pa tudi način življenja se mi zdi preveč stresen.
Posamezniki, ki investirajo le v športno vlogo, na druga področja pa se ne osredotočajo, so pogosto izpostavljeni težavam ob prilagajanju na konec športne kariere in življenje po tem. Kako pomembna je po vašem mnenju izobrazba?
Čudno bi bilo, če bi zdaj jaz pametoval, glede na to, da sem pri 36. letu diplomiral (smeh). Stvar je enaka, kot sem prej govoril glede denarja in mladih športnikov. Ko sem bil jaz star 23, še ni bilo možnosti študijev na daljavo, kar je danes precej lažje, šole se namreč borijo za študente in ponujajo raznorazne ugodnosti (prilagajanje izpitov in izpolnjevanj obveznosti), ampak če bi še enkrat šel nazaj, bi dal več od sebe, da bi prej doštudiral. Je pa dejstvo, da se takrat tega ne zavedaš. Uspešen športnik si, pojaviš se v medijih, imaš denar, cel svet je tvoj … ampak obstaja tudi še kaj drugega.
Če bi imeli možnost, da bi v svoji karieri karkoli spremenili, bi to naredili?
To sem se že velikokrat s kom pogovarjal, ampak je zelo zapleteno vprašanje. Lahko bi šel v detajle in rekel »takrat bi vrgel dolgo namesto kratke«, ampak ne. Konec koncev vsak dela napake, ampak na koncu se ravno zaradi teh napak učiš in tako postaneš to, kar si. Vse pravilne in napačne poteze te izoblikujejo in gledano iz tega vidika ne bi nič spremenil. Športnik med kariero ne sme biti nikoli zadovoljen sam s sabo, šele po karieri je lahko in jaz sem zadovoljen sam s sabo. Vem, da bi lahko bilo boljše, ampak hkrati vem, da bi bilo lahko tudi veliko slabše, tako da ne obžalujem ničesar.
Pojdimo še malo na dogajanje v članskih tekmovanjih. Kot lahko letos vidimo, ima MRK Ljubljana zelo mlado ekipo, ki zaenkrat v 2. DRL kaže zelo prepričljivo igro in je težko premagljiva za vse nasprotnike v tej ligi. Tudi v 1. B DRL se s tako ekipo da resno konkurirati za mesta med najboljšimi petimi. Potem pa pride preskok v 1. ligo, najtežji preskok za vsak klub. Zakaj je tako težek ta preskok iz 1. B v 1. ligo?
Da, v preteklosti se je pokazalo, da je to res. Sicer ko gledam 1. ligo, se mi ne zdi noben »bav bav«. In ko gledam 1. B ligo, se mi niti ne zdi tako bistveno slabša. Prepričan sem, da je to ena stvar, ki je bolj povezana s klubsko organizacijo. Ko je nekdo talentiran, dober in dobi kvalitetno ponudbo in če hočemo, da trenira profesionalno, je treba slediti tudi na drugih nivojih. Tu se veliko klubom ustavi, ker gledajo preveč kratkoročno (cilj je 1. liga in obstoj v 1. ligi), ni pa poskrbljeno za druga področja (marketing, zdravstvena oskrba, sponzorji, finance). Tako da mislim, da je večji problem tukaj. Jasno sicer, da razlike v igri med 1. in 1. B ligo so, ampak ne pretirane.
Torej po vašem mnenju niso finance velik dejavnik za težki preskok med 1. in 1. B ligo?
So, zagotovo so. Ampak velikokrat smo videli, da je bil klubom, ki gledajo korak naprej, cilj samo uvrstiti se v 1. ligo in tam tudi obstati. Vseeno pa se ti klubi ne zavedajo, da je nivo tekmovanja toliko višji (zahtevnost je večja) in so pozabili, da je treba tudi na drugih področjih iti naprej. Mi smo se pogovarjali, kaj bi bilo, če bi Krim Olimpija dve leti nazaj, ko nam je malo zmanjkalo, šla v 1. ligo. Seveda bi bili vsi presrečni, ampak klub ni bil pripravljen na to (nismo imeli sponzorjev). Po mojem ni cilj 1. liga za vsako ceno, treba je iti po stopničkah. Upamo sicer, da se bo pojavil kdo, ki nas bo finančno podprl in da bo klub zrasel na vseh področjih.
Če se vrneva nazaj na 1. ligo, Celje in Gorenje sta letos prenehala z nastopi v SEHA Ligi, ker morata nastopati od začetka prvenstva v slovenski ligi. Se vam zdi, da se je kvaliteta 1. lige zaradi tega kaj povečala?
Absolutno. Moje mnenje je, da dokler je SEHA liga takšna, kot je, je brezvezna. Ko Celje igra kjerkoli v slovenskem državnem prvenstvu, bo to derbi. Pa tudi letos se kaže tako, da se morajo Celjani povsod pošteno potruditi za zmago. Da pa Celje igra doma proti Izviđaču ali proti drugi ekipi Meškov Bresta, z vsem spoštovanjem do teh ekip, pa zmaga ligo SEHA, jim to prinese 20.000 eurov. Tako ne vidim razloga za igranje v SEHA ligi.
Mislite, da je bilo v ozadju te odločitve tudi to, da je na RTV SLO vsak vikend prenos derbija kroga?
Tega jaz ne vem. Tudi če je tako, v tem ne vidim nič spornega, slovenski rokomet brez Celja in Gorenja ni več kompleten slovenski rokomet. Da bi pa ta dva kluba igrala neko ligo, ki ni smiselna (ne tako kot ABA liga v košarki, ki dejansko nekaj prinese in je vrhunsko tekmovanje – tam je vprašanje, ali se naj igrata obe ligi, umestno, v rokometu pa ne). Je pa slovenska liga od bivših jugoslovanskih lig daleč najbolj kvalitetna.
V moškem rokometu se vedno bolj briše meja med Celjem/Gorenjem in ostalimi, medtem ko se pri ženskah brezno med Krimovkami in ostalimi klubi zdi neskončno. Kje je po vašem ta razlika?
Težko sodim, saj ne spremljam toliko ženskega rokometa. Morda so klubi malo obupali, morda je Krim pobral vse, kar je imelo perspektivo, ne vem. Absolutno mi je pa žal, da ni stanje v ostalih klubih boljše.
Čeprav reprezentanca se je pa izboljšala.
Reprezentanca pa je super. S tako mlado ekipo v bistvu že konstantno kažejo dobre rezultate in to je absolutno vrhunsko. Je pa škoda, da se to ne preslika nekam še na klubskem nivoju.
V enem od intervjujev ste rekli, da v Franciji ni bilo zaznati take napetosti v francoskem klubu kot pa v slovenskih. Zakaj je temu tako?
Nikjer ni takšne napetosti, kot je v Sloveniji. Takšni smo, pri nas je tako, da preresno jemljemo vse skupaj. Če v tujini izgubiš tekmo in daš vse od sebe, tudi če si igral slabo (konec koncev vsi smo ljudje), če nekaj pokažeš, so vsi zadovoljni – naslednji dan so nove stvari, nova tekma, novi izzivi – in tega sem se v bistvu naučil šele v Franciji. Prej sem igral v Celju in brez pretiravanja, zmagali smo 20 tekem zapored v slovenski ligi, pa nam ni nihče čestital, ker je bilo to samo po sebi umevno, čestitali smo si sami v garderobi. 21. tekmo smo igrali neodločeno, pa so nas vsi popljuvali, celo okolje je bilo jezno na nas (ne navijači, oni so nam stali ob strani). Tega v tujini ni nikjer. V Celju smo imeli vrhunsko ekipo, vrhunske igralce, pa smo se pred tekmami tresli od strahu, živčni smo bili. In ko sem šel prvič v Francijo, sem se moral spremembe kar navaditi; seveda ni isto, če zmagaš ali izgubiš, ampak konec koncev pa gre za to, da pokažeš svoje kot profesionalec; če dobro igraš, boš dobil novo ponudbo od boljšega kluba, če pa ne igraš dovolj dobro, ti pač ne bodo podaljšali pogodbe. Ne gre pa za nič osebnega, noben namerno ne izgublja. V Sloveniji pa to absolutno preresno jemljemo. Vsi športniki dajo vse od sebe, tvegajo poškodbe, se borijo, pa se vedno najde nekdo, ki je pameten in jih spljuva (ali preko spletnih komentarjev, preko novinarjev ali pa »navijači«). Slovenci imamo preveč takšne mentalitete, ki nam v bistvu malo škodi.
Ko so bili rokometaši leta 2017 3. na svetovnem prvenstvu, so komaj napolnili Mestni trg v Ljubljani, nogometaši so se samo uvrstili na svetovno prvenstvo, pa so popolnoma napolnili Kongresni trg. Zakaj mislite, da je tako?
Meni je jasno, da tako pač to je. To je povsod po svetu, nogomet je globalen šport, ki je veliko pred vsemi. Konec koncev tudi vsak od nas rad gleda dober nogomet po televiziji, vsak ima svojega favorita že v slovenski ligi, potem pa ima skoraj vsak od nas še nek angleški/španski klub, za katerega navija. To je nogomet, to je več kot šport. Igral sem v Magdeburgu. Povprečno smo imeli 6000-6500 gledalcev. Nogometaši so igrali v 3. ligi in imeli 18.000 gledalcev na stadionu. Najslabše je zavidati nogometu ali pa košarki, ker konec koncev ne tekmujemo med sabo.
Večina osnovnih šol ima zunanje igrišče dolžine 40 metrov in širine 20 metrov, na njem so narisane črte rokometnega igrišča. Za to igrišče se uporablja izraz “nogometno igrišče”.
Žal, tako pač je. V določenih delih Slovenije je žal tako, čeprav so pa tudi kraji, kjer rečejo, da je nogomet “brez zveze” in igrajo samo rokomet. Veliko bolj žalostno se mi zdi, da so včasih gradili dvorane 38 metrov dolge in 18 metrov široke – to je grozno. Dvorana stane milijon evrov in tista 2 metra, ki bi jih morali še zgraditi, bi stala dodatna 2 evra – žalostno.
Kakšne plane imate za prihodnost?
Rad bi delal nekaj, kar me veseli, tako kot delam zdaj in to je to. Upam, da bom vedno v situaciji, da bom lahko najprej gledal na to, da počnem nekaj, kar me veseli in šele potem na finance. Upam, da mi nikoli ne bo treba iti v službo, ki je absolutno ne bi maral, samo zaradi plače. Saj ne, da sem toliko zaslužil, da lahko spim do konca življenja, ampak želim pa početi to, kar me veseli.
Boste ostali v Sloveniji, ali vas vleče v tujino?
Zaenkrat bi ostal v Sloveniji. Sicer sva z ženo že prej razmišljala, da bi ostala v Nemčiji, ampak sem bil v bistvu jaz tisti, ki je bil bolj za to, da se vrneva. Nikoli pa ne veš, kaj prinese prihodnost. Ko si enkrat v tujini, se šele zaveš, kaj imamo tukaj v Sloveniji. Npr. Nemčija je perfektna država, ampak kvaliteta življenja je pa pri nas veliko boljša.
Pripravila: Lucija Zelnik in Gregor Klančar
FOTO: Facebook