V slovenskem prostoru je želja večine rokometnih klubov, da se z dobrim delom mlajših selekcij v člansko ekipo vključi čim več mladih perspektivnih domačih igralcev. Takšna vizija pa ne pripomore le k zdravemu razvoju kluba, temveč ima pozitiven vpliv tudi na najvišjo nacionalno raven posamezne športne panoge.
Z dobrim delom in izpopolnjevanjem talenta domačih igralcev se tako izboljšuje kakovost reprezentančnih selekcij ter s tem velikokrat tudi prepoznavnost športa samega, kar navadno privede do večjega zanimanja dotičnega športa pri mlajših. Na ta način se sklene krog in zopet lahko govorimo o pomenu dela z mladimi rokometaši, ki prinaša številne prednosti.
Že v zgodnji fazi trenažnega procesa mladih se porodi vprašanje, kakšen način dela prinaša najboljše rezultate. Od vodstev klubov in še zlasti od trenerjev samih, je odvisno, ali se bodo z mlajšimi selekcijami bolj osredotočali na dobre ligaške rezultate ali le na zdrav razvoj rokometašev znotraj ekipe.
Kadar se trenerji v mlajših kategorijah zaradi različnih razlogov osredotočajo zgolj na število zmag oziroma na dober rezultat, navadno večjo vlogo, v smislu količine tako igralnega časa kot tudi različnih nalog v igri, namenjajo ožjemu izboru igralcev, ki napram drugim soigralcem že kmalu kažejo superiornost v posameznih fazah igre. Pri tem pa obstaja tanka ločnica med dobrim in slabim izidom omenjene odločitve trenerja. Velika izpostavljenost posamičnih igralcev s prevzemanjem različnih odgovornosti za končni izid lahko v mlajših kategorijah iz njih resda ustvari vrhunske igralce v kasnejši članski selekciji, vendar pri tem obstaja tudi določena mera tveganja.
Zgodnja specializacija, velika obremenitev ter nenehen pritisk potrebe po zmagi, se lahko končajo povsem v nasprotni smeri vrhunskega športa. Zaradi morebitnih poškodb, pretreniranosti ali nezmožnosti sodelovanja z drugimi soigralci, se lahko mladi superiorni rokometaši v članski ekipi povsem izgubijo v povprečju, v najslabšem primeru pa pred srečanjem s člani celo končajo kariero. Velika uspešnost dotičnih igralcev v mlajših kategorijah je namreč velikokrat posledica telesnih predispozicij in nasploh različno hitrega telesnega razvoja. Nekateri igralci so lahko veliko večji in močnejši od povprečja, vendar se jim razvoj hitreje ustavi in zato v obdobju odraslosti ne dosežejo niti povprečnih mer.
Spet drugi igralci se telesno razvijajo počasneje od drugih in morda najboljšo formo dosežejo šele v mladinski oziroma članski kategoriji. Če takšni igralci zaradi različnih »primanjkljajev« v mlajših kategorijah ne dobijo dovolj priložnosti za tehnični in taktični razvoj v igri, ima lahko to poglaviten vpliv na slabše znanje v nadaljevanju kariere. Ne glede na to, da bi zaradi kasnejšega telesnega razvoja lahko predstavljali morebitno glavno vlogo v mladinski ali članski kategoriji.
Trenerji bi tako morali, ne glede na rezultat na igralnem semaforju, vsem igralcem nuditi enake možnosti za tehnični in taktični razvoj rokometne igre. Zaradi preferiranja posameznih igralcev, lahko na ta način ključne izkušnje v igri za nadaljevanje kariere odvzamemo igralcem s počasnejšim razvojem, v katerih se morda skriva priložnost za igranje na vrhunski ravni. Včasih je bolje, da tekmo rezultatsko izgubimo, vendar na drugi strani igralcem ponudimo znanje, ki jih bo v članski kategoriji dvignilo nad ostale – glede znanja povprečne rokometaše.
FOTO: Jurij Vodušek/RK Gorenje Velenje