Spoštovane bralke in bralci mojih razmislekov. Tokrat se bom ozrl pri mojih opažanjih čez meje naše lepe domovine. Kar zadeva trenerje, se tudi slučajno ne moremo z njihovo prisotnostjo po svetu pohvaliti, tako kot denimo Španci, ki so po gospodarski krizi in blagostanju v njihovi elitni Asobal ligi dobesedno preplavili klube in reprezentance po svetu. Navzlic vsemu pa imamo nekaj uspešnih posameznikov, na katere smo upravičeno lahko ponosni.
Predstavil jih bom po vrsti približno po starosti in trenerskem stažu, ne pa po abecednem redu.
Pa naj začnem s kolegom, ki je pravo trenersko pot začel pri RD Slovan pod mojim mentorstvom in bil med prvimi trenerji selektorja Uroša Zormana. To je Robert Beguš, ki ga v domačih logih ni potrebno posebej predstavljati, saj je uspešno deloval v različnih sredinah in bil selektor ženske reprezentance. Trenutno deluje na senčni strani Alp v Borovljah, takoj čez mejo, in je že dosegel največji – zgodovinsko gledano – tekmovalni uspeh za klub SC Ferlach. V tem klubu so delovali že mnogi slovenski trenerji, ki jih tokrat ne bom našteval, a še nikomur v njihovem vse močnejšem prvenstvu ni uspelo to, kar je Robertu. Po jesenskem delu je bil celo na 1. mestu njihove lige, zdaj pa se v polfinalu bori celo za uvrstitev v finale in končno osvojitev prvenstva. Tudi v kolikor jim to ne uspe, bo za vedno z zlatimi črkami vpisan v anale tega kluba.
Naslednji je prav tako na nek način moj človek, saj je bil član RD Slovan, ko sem vodil mladinski pogon tega kluba vključno s članskim moštvom in sva še dan današnji v pristnem kontaktu. Nasvetov mu sicer ne delim več, ker jih kot vrhunski trener ne potrebuje. Govora je o Urošu Bregarju, ki popolnoma enakovredno vodi žensko moštvo Gyora – lanskoletnih prvakinj Lige prvakinj, zadolžen za igro v napadu, čeprav ima uradno funkcijo pomočnika A trenerja. Pred tem pa je ob Niku Markoviču in Borutu Mačku ter Alešu Pajoviču v preteklosti bil edini, ki je v tujini opravljal selektorsko vlogo v Srbiji. Tudi letos je njegovo moštvo uvrščeno na F4 v Budimpešti, ki ga bom za ta medij tudi tokrat spremljal v živo. Tam bosta tudi naši dve igralki Ana Gros in Tjaša Stanko.
Uspešen, nekoč tudi selektor Avstrije z odmevnimi rezultati, je v tujini tudi Aleš Pajovič, nekoč mladinski reprezentant, ko sem bil njegov selektor. Takrat smo se odločili, da igra za svoj letnik pri kadetih, ker bi imel tam večjo možnost za odmevno uvrstitev, čeprav je bil kot tri leta mlajši dominanten tudi že pri mladincih in bi »moja« reprezentanca z njim dosegla nedvomno višjo uvrstitev na SP mladincev daljnega leta 1997 v Trabzonu – Turčija. Trenutno deluje v Bundesligi pri klubu, ki je nedvomno med najmočnejšimi in najbolj organiziranimi ne samo v Nemčiji – pri SG Flensburg-Handewitt – in trenutno v najmočnejši ligi na svetu zavzema tretje mesto. Je tudi prvi in edini v tej ligi po našem Matjažu Tomincu v Melsungenu. Za vse prve tri naštete je skupna naslednja zanimivost, da nihče od njih ni končal Fakultete za šport pa jih to sploh ne ovira pri njihovi uspešnosti. O tem bi se dalo še kaj napisati, pa tokrat raje ne bom o tem.
Z uspehom deluje v tujini na Madžarskem najprej kot pomočnik Tonetu Tislju tudi Grega Karpan, ki je po njegovem odhodu v Debrecenu prevzel mesto direktorja in s tem vodje ene izmed nacionalnih ženskih rokometnih akademij v tem univerzitetnem mestu.
Tokrat kot zadnjega navajam Benjamina Teraša, ki prav tako deluje uspešno v nekdanjem klubu Nika Markoviča v Avstriji, kjer v njegovi pisarni še vedno visi njegova slika v znak spoštovanja in spomin na uspešno delo nekoč. V klubu BT Fuchse iz Bruck an der Mur je prav tako polfinalist njihove elitne lige.
Ni kaj, tudi na tem področju se lahko pohvalimo, čeprav še zdaleč ne kot že omenjeni Španci ali Skandinavci ter v preteklosti »jugo« trenerji nekdanje SFRJ, ki pa tudi počasi in vse bolj izgubljajo svojo prisotnost po svetu. Nekoč si niti slučajno ni bilo možno zamisliti, da bi Srbijo vodil španski trener, saj je svoj čas njihov legendarni trener dr. Branislav Pokrajac vodil njihovo reprezentanco ter učil njihovo stroko, kako se dela. V zlatih časih njihove Asobal lige pa razen redkih izjem iz tujine kot npr. Vujović in Dušebajev niso v ligo pripustili tujih trenerjev in lepo razvijali svojo stroko, ki je preplavila rokometni svet. Tudi na tem področju pri nas bi bilo še marsikaj za napisati, a tokrat raje ne. Naj bo ta zapis namenjen uspešnemu delu peščice naših zastopnikov trenerske rokometne stroke v tujini z željo, da bodo njihovi uspehi utrli pot še komu iz našega rokometnega prostora. Kot se šušlja v rokometnih krogih, bi to lahko bilo že kmalu. Zanimivo bo tudi, kaj se bo zgodilo pri našem vodilnem ženskem kolektivu OTP Krim Mercator, kjer naj bi bil aktualni trener Žiga Novak z eno nogo že na izhodnih vratih. Bomo videli, če bo njegov naslednik naš ali znova tujec. Pa tako radi se pohvalimo z dobrim delom na področju stroke in njenega izobraževanja.