Ob enem zmed mojih javljanj na to temo sem omenil, da o željenem paru v finalu za naslov prvaka Slovenije za sezono 25/26 ne bi razpredal ali ga omenjal po mojem rokometnem okusu. Zdaj pa lahko razkrijem, da sta, pa brez zamere od ostalih, prav ta dva kluba, ki sta mi najbolj pri srcu, prišla do zadnje stopničke. V prvem se je začela moja rokometna pot, pri drugem pa na nek način končala z novim pravim začetkom v trenerski vlogi. Čeprav sem tudi že v Celju pod mentorstvom prof. Toneta Goršiča za nekaj časa kot mlad rokometaš občasno dobil njegovo zaupanje in vodil na treningih kakšno leto mlajše od mene. Med njimi tudi Vita Selčana, ki je kasneje v trenerski vlogi osvojil s kadeti Celja prvi evropski naslov za ta klub na Švedskem v Partille z generacijo, katere glavni junak je bil Aleš Pajovič, da tokrat – pa naj mi oprostijo – ne naštevam vseh ostalih tudi kasneje odličnih rokometašev. Pravi poznavalci slovenskega rokometa bi tudi oziraje se na tradicijo in uspešnost v našem rokometnem prostoru z odobravanjem pritrdili, da je to res edini pravi rokometni derbi pri nas. Pa s tem nočem zmanjšati za posamezne klube velikih uspehov, ki so jih npr. dosegli daleč nazaj v Trbovljah, Slovenj Gradcu, Šoštanju, Velenju, Kozini, Ribnici, Ajdovščini in kasneje Kopru … Marsikdo izmed teh je vmes izgubil sapo uspešnosti, zato veseli ponovni vzpon moškega rokometa v Ajdovščini in še kje kot denimo na Igu. Z vidika množičnosti pa razmere pri nas še zdaleč niso rožnate.
No, ozrimo se z naslonjača na eno od zaključnih dejanj rokometne sezone na Kodeljevem. Kot prvo naj navedem, da sem po občutku preko TV ekrana mislil, kot da je tekma v Celju. Tudi tam prisotni so mi dejali, da so navijaški ton srečanju dajali privrženci Celja. To je za naše glavno mesto kar mala sramota, da naš selektor nekoč stanovalec bližnjega »Štepanjca« in otrok Slovana ne pritegne na finale državnega prvenstva večji del občinstva v dvorani. Saj gre vendar za naslov prvaka v naši še vedno najuspešnejši moštveni športni panogi.
O sami igri, ki se sprevrača v atletiko z ovirami in žogo moram povedati, da marsikdo od nas poznavalcev s takšnim rokometom ni zadovoljen, kaj šele navdušen. Zame je bilo to znova rokometno dirkališče, čeprav je na trenutke imelo obrise pravega rokometa za sladokusce. Rokomet je od nekdaj kontaktna igra in krasila ga je vedno čvrsta in moška igra akterjev v fazi branjenja. Tega je bilo na tej tekmi videti bore malo in to število danih in prejetih zadetkov še kako pritrjuje. Ob tem moram omeniti ali še bolje poudariti, da pa je ravno v tem delu igre mlado moštvo Celja v trenutkih tekme, ko se je vzpostavljala prevlada v njihovo korist, pokazalo neverjetno taktično zrelost, kolektivni duh in borbenost. V tem segmentu, ko se borijo res vsi en za drugega in se vidi in čuti medsebojna povezanost moštva, so v tem segmentu igre navzlic velikemu številu zadetkov tudi v njihovi mreži nedvomno v prednosti pred konkurenti iz Ljubljane. Ob tem je izkazal tudi neverjetno dnevno formo tudi njihov mladi vratar Mlakar.
Pri še vedno aktualnem prvaku so evidentno prisotne težave. Obramba je preveč propustna in nepovezana. Napad je preveč odvisen od navdiha najbolj izkušenega Skubeta in njegovih asistenc. Navzlic reprezentančnim uspehom in zaenkrat še lanskoletnemu dvojnemu naslovu je igra moštva aktualnega selektorja, ki velja za odličnega strokovnjaka, premalo prepričljiva v vseh fazah igre, razen morda pri hitrem izvajanju sredine, kjer prihaja do izraza hitrost in realizacija Cokana ali pa Jovićiča oz. enega od krožnih napadalcev pri hitrih zaključkih. Nepojasnjeni so tudi strmi padci v igri navzlic velikemu naboru igralcev, ki jih ima na razpolago. Morda pa je temeljni razlog, da je temu tako v tem, da ta klub v zadnjem času bolj spominja na železniško ali avtobusno postajo v izgradnji. Kot je običajno na teh postajah, so temelj vsega prihodi in odhodi, kar pa v moštvenem športu s takšno dinamiko ni najbolj v cilju izgradnje čvrste igralske ekipe. Vse to zagotovo vnaša nemir v moštvo. Klubsko moštvo se gradi s smelimi kadrovskimi odločitvami in dobrim strokovnim delom na vseh ravneh, tudi ali predvsem z vrhunskimi medčloveškimi odnosi ter medsebojnim zaupanjem. V tem oziru so trenutno v Celju bolj prepričljivi navzlic skromnejši mošnji. Intimno se sprašujem, kaj bi bilo trenutno za naš rokomet bolje ali ohranitev naslova za Ljubljano ali povrnitev v našo rokometno Meko – Celje. Vprašanje je tudi, kaj bi selitev naslova v Celje pomenila za selektorja. Vprašanje je, koliko je resnice v govoricah o njegovem odhodu v Kielce ali celo samo mesto selektorja ter njegova zamenjava pri Slovanu z njegovim reprezentančnim pomočnikom Skokom. To bo še zanimivo, saj Ljubljana priznava samo prvake. V tem trenutku je nedvomno igra Celja bolj prepričljiva v vseh pogledih in tu je Klemen Luzar napravil veliko delo v tej sezoni. Ampak saj veste – finale se zmaguje in ne igra. Tu pa bomo v nedeljo videli, ali bo sledilo podaljšanje sezone ali veliko slavje ponovno v Celju.
Vsi ljubitelji in poznavalci si želimo predvsem fair, pošten in pravi dvoboj ob strpni, a živahni kulisi s tribun pa naj kot že rečeno zmaga rokomet.