Tokrat se bom malenkost razpisal o organiziranosti krovne organizacije RZS in prihajajočem občnem zboru članic oz. ustanoviteljic le te.
Delovanje RZS – v nadaljevanju zveza – spremljam še od časov rajnke SFRJ, ko sem kot mlad trener dajal pobude za spremembe v tekmovanju mladih. Takrat je bil sedež zveze v legendarni Hali Tivoli in pred osamosvojitvijo in po njej je bil predsednik g. Igor Makovec, tesni sodelavec nekdanjega predsednika RS g. Milana Kučana. Edina profesionalca na zvezi takrat sta bila kot sekretar g. Franko Komel in tajnica ga. Vida Bajc, zunanja pomoč pa jima je bil upokojeni oficir g. Boris Zupan. Z osamosvojitvijo so se s formiranjem reprezentančnih selekcij seveda organizacijske potrebe zveze spremenile in najprej je prišla okrepitev v vlogi generalnega sekretarja, ki jo je leta 1993 zasedel po razpisu g. Leopold Kalin. Delovanje in profesionalna zasedba uslužbencev se je skladno s potrebami povečevala in odveč bi bilo sedaj naštevati vse kadrovske rešitve in spremembe. V duhu časa in entuziazma povezanega z rojstvom samostojne države je tudi odziv ustanoviteljev – beri posameznih društev in klubov – bil temu primeren. Sčasoma pa je ta vnema popustila in prišlo je obdobje, ko zastopniki klubov niso več prihajali na posamezne skupščine oz. občne zbore, bodisi redne ali volilne. Postala je moda dajanja pooblastil konkurenčnim klubom ali pa kar uslužbencem pisarne zaradi sklepčnosti. To je po moji presoji že prva zadeva skregana z zdravo logiko, saj se je prepuščalo odločanje zastopnikom konkurence. Zveza je že po definiciji združenje medsebojnih konkurentov in sam ne bi vedno sto odstotno zaupal pri zastopanju svojih interesov konkurenci, kaj šele, da predstavljajo moja razmišljanja, mnenja ali celo kritiko. Saj veste človeške slabosti.
Druga stvar vezana na to pa je legitimnost takšnih odločitev sprejetih v ožjem krogu s pooblastili. Mislim, da je bil nekoč rekord zastopnika s kar petnajstimi pooblastili v rokah. In dobro je nekdo rekel, da je vse skupaj izgledalo kot partija kart. To nedvomno ne predstavlja zveze kot resno združenje in morda odraža apatičnost ali celo malodušje članstva. Redni občni zbor ali celo volilni bi moral za vse deležnike predstavljati neke vrste rokometni praznik in bi ga morali vsi počastiti s svojo prisotnostjo, če pa že vodilni v klubih dajejo pooblastilo zaradi zasedenosti pa bi morali poskrbeti za prisotnost nekoga drugega iz istega društva ali kluba. Kot rokometni veteran v različnih vlogah sem pred prejšnjim potrjevanjem kandidata za predsednika zveze resno razmišljal o kandidaturi. Ne zato, da bi imel kakšne možnosti, ker ne izviram iz gospodarstva in žalibog po mnenju večine ne bi uspel poskrbeti za finančno vzdržnost zveze. Pod to parolo so bili potrjevani vsi predsedniki od g. Zorana Jankoviča naprej in nisem prepričan, da se nam je vedno cedilo med in mleko. Pač pa sem o tem razmišljal zato, da kot protikandidat dam legitimnost na demokratičnih volitvah konkurentu. Ob tem sem razmišljal kar resno ali bi imel kakšno možnost in ali je res zveza odvisna od gospodarstvenika s svojimi zvezami ali pa ima takšen ugled, da bi lahko predsednik tudi iz rokometnih vrst poskrbel za nemoteno poslovanje ter brez vez iz gospodarstva. Na koncu je prevagalo za mojo ne kandidaturo to, da sem dobil informacije o velikem finančnem primanjkljaju zveze in bi se znašel v hudi zagati, če bi me baza slučajno ne bodi ga treba izbrala in sem nehal o tem razmišljati.
Tokrat bo rokometna Slovenija prvič v samostojni Sloveniji imela možnost izbire med dvema kandidatoma. Oba rokometaša – prvi že predsednik v prejšnjem mandatu, drugi pa novi kandidat. Prvemu čestitke za smelost vodenja in odločenost voditi zvezo še vsaj en mandat, drugemu pa za odločitev kandidirati kot konkurent. Za oba verjamem, da ju pri kandidaturi vodi ljubezen in pripadnost rokometu. Za nobenega od njiju ne navijam niti lobiram, želel pa bi, da nas prepričata s programom, v katerem bo jasno začrtana vizija in strategija dela v prihodnje ter, da na osnovi tega s polno udeležbo brez pooblastil izberete svojega in upam, da pravega kandidata. V vsakem pogledu je ta volilni občni zbor prelomen, če že drugega ne, da imate, možnost izbire.
Za oba kandidata sem v tem duhu pripravil tudi po moje sedem ključnih vprašanj, toliko kot je igralcev v igri, ki jima jih bom posredoval in upam, da dobim avtorizirane odgovore do ponedeljka tik pred volitvami. Upam, da vam bo to, spoštovani predstavniki posameznih rokometnih sredin, v pomoč pri vaši odločitvi koga podpreti.
Pred odhodom v Köln vas vse pozdravljam, spoštovane spremljevalke in spremljevalci mojih zapisov, in se vam javljam tudi iz zaključnega turnirja najboljše četverice lige prvakov v moški konkurenci preko družbenih omrežij.