Pot skozi Avstrijo je navzlic gradbiščem tako kot pri nas na AC potekala tekoče vreme pa ni
ravno naklonjeno in je deževno. V trenutku , ko to pišem se približujemo Nurnbergu znanem
po procesu proti nacistom po II. svetovni vojni. Tako kot med tekmovalci in navijači
posameznih klubov se tudi pri meni stopnjuje napetost in pričakovanje vrha in zaključka
sezone v moškem klubskem rokometu. Igra deklet oz. žena v Budimpešti na njihovem F4
me je navdušila predvsem pri zmagovalkah obeh finalnih srečanj so bili vidni obrisi rokometa
za katerega je naša Ana Gros rekla, da ni več njen rokomet to kar se igra danes, sam pa
sem videl njen in moj rokomet v kar veliki meri. To pomeni čvrsta gibljiva obramba z jasno
določenimi nalogami in medsebojnim sodelovanjem s ciljem ustvarjanja številčne premoči v
korist obrambe. Tu se je še enkrat pokazalo, da tekme skoraj vedno po pravilu najprej
dobiva obramba, vse drugo je prej izjema kot pravilo. Igralke Metza so iz te čvrste obrambe
pokazale tudi najbolj dodelano prehajanje v protinapad. Na postavljeno obrambo pa z
dodelanimi akcijami, ki so se v večini zaključevale na krožni napadalki pokazale prav tako
širok repertoar rešitev in zasluženo osvojile prvi naslov za Francijo nasploh v tej konkurenci.
Tudi moštvo iz Bukarešte je prikazalo lep , učinkovit rokomet še posebej naša nekdanja
reprezentantka Elizabeth Omoregie z osmimi zadetki, ki je za razliko od prve tekme
večinoma igrala na položaju leve zunanje in s tem na nek način predstavljala presenečenje
za nasprotnice. Zame kot trenerja pa presenečenje, da trenerka nasprotnic iz Bresta na
njeno učinkovito igro ni odreagirala s spremembo načina branjenja. V maniri stare dobre
jugo trenerske šole, ki je bila izrazit kreativna, bi sam vsaj začasno kot presenečenje
poizkusil z igro 5+1 na njej v žargonu »flaster« ali obliž po naše. To kreativnost trenerjev
danes vse bolj pogrešam. Me je pa presenetil trener Gyora, ki je odstopal od švedske šole
branjenja s klasično 6:0 in je igral 5:1 obrambo, kar je bila svojevrstna samomorilska poteza
saj je najmočnejša igralka pri Metzu prav krožna napadalka. Zakaj omenjam te zadeve pred
F4 za moške ? Enostavno zato, ker je prvi polfinalni par nemški, ki se odlično pozna iz
Bundeslige. V zadnji tekmi proti moštvu Flensburga našega Aleša Pajoviča je Gidsel
dosegel kar neverjetnih 18 zadetkov. Meni bo najbolj zanimiva prav ta prva tekma s tega
vidika ali bo odličen trener Magdeburga Wiegert pripravil zanj posebno taktiko branjenja ali
bo vztrajal pri ustaljeni čvrsti 6:0 obrambni postavitvi. Pri berlinskem moštvu igra naš Nejc
Cehte in s tega vidika mu želimo igranje v finalu a večje možnosti navzlic fenomenalnemu
Gidselu &Co pripisujem moštvu Magdeburga, ki je s tem trenerjem že bil prvak. Na drugem
srečanju polfinala pa bo za naše ljubitelje še bolj zanimivo saj v evropskem velikanu z
mediteranskim šarmom igrata naša Janc in Makuc. Tu ni vprašanje za koga smo vsi ljubitelji
rokometa iz Slovenije. Vendar bo marsikdo presenečen ob moji napovedi, da je to za prvo
tekmo Barcelone Aalborg kot nasprotnik najbolj neugoden. Ne bi me čudilo, če bi bil finale
Magdeburg:Aalborg. Naj mi stavniški odvisneži ne zamerijo, če ne bo tako in bodo napačno
stavili. Včeraj me je razveselila vest iz Celja, da se prijavijo kot kandidati za udeležbo v ligi
prvakov za sezono 26/27. V Kölnu bo ta vikend tudi močna zasedba slovenskih rokometnih
delavcev na čelu s predsednikom RZS dr. Borom Rozmanom in Gregorjem Plantevom
direktorjem združenja evropskih klubov na najvišji ravni Forum Club Handball . Vsi
privrženci rokometa pri nas upamo, da bodo vsaj približno tako uspešni kot naši rokometaši
v Lanxess Areni pri svojih prizadevanjih za dobrobit našega rokometa.
Vtisi s poti v Köln in pričakovanja pred F4 lige prvakov za sezono 25/26
