Ljubljana v letošnji sezoni ni imela kluba v slovenski elitni ligi, prav tako ne v lanski. Že dolgo nazaj je bilo, ko je ljubljanski prvoligaš po uvrstitvi med elito obstal v najvišjem rangu. Sedaj pa se glavnemu mestu nasmihata kar dva prvoligaša. Govorili smo z enim glavnih akterjev na igrišču v 1. B ligi drugouvrščenega kluba MRK Ljubljana. S srednjim zunanjim, ki ga poganja kemijska radovednost, a se poleg rokometa vse bolj najde v poslovnem svetu. Miha Kolmančič se je ljubljanski ekipi pridružil leta 2017 in od takrat je nepogrešljiv del njihove igre.
Za začetek se obrniva malce na tvojo življenjsko zgodbo, s tem da rokometno pustiva zaenkrat ob strani. Si iz Središča ob Dravi, a že 3 leta študiraš v Ljubljani in tudi tukaj živiš. Kakšne so razlike življenja v majhnem kraju in v večjem mestu?
Prihajam iz majhnega mesteca v okolici Ormoža, kjer vsak vsakega pozna in radi rečemo, da smo si vsi med seboj kar sosedje. Zagotovo je razlika v tem, da se pri nas veliko bolj občuti to povezanost med ljudmi, znamo stopiti skupaj in doseči določene cilje.
Kaj najbolj pogrešaš v Ljubljani?
Vsekakor najbolj pogrešam babičino kuhinjo.
Kaj pa ti Ljubljana ponuja, česar v tvojem kraju ni?
Uf, definitivno to, da si v Ljubljani lahko, kdor si želiš biti, ne da bi ljudje kazali na tebe s prstom. Drugače pa se nas večina iz ˝periferije˝ odpravi v prestolnico predvsem zaradi izobraževalnega sistema in boljših možnosti za nadaljevanje svojih poklicnih karier.
Odločil si se za študij farmacije, a te vedno bolj vleče v poslovno področje – si namreč tudi predsednik Kluba ormoških študentov. Zakaj farmacija? Zakaj podjetništvo? Kaj imata skupnega?
Hm, enostavno ne vem, zakaj farmacija. V tistem trenutku, ko sem se moral odločiti, se mi je zdela to prava odločitev, vendar sem spoznal, da to ni tisto, kar me zanima v življenju, ni to, kar bi rad postal.
Že dolgo sem vključen v domač študentski klub, ki dobro dela v našem okolišu, lahko bi rekli, da so nas v zadnjih letih ljudje vzeli za svoje, saj se nenehno trudimo, da ponovno vrnemo življenje v naše malo lepo mesto (Ormož, op. a.). Tako sem spoznal, da je podjetništvo tista stvar, ki me za res navdušuje in mi omogoča, da počnem več stvari hkrati. Svoj urnik imam namreč zapolnjen od takrat, ko ste zbudim, in do večera, ko se z veseljem odpravim na Galjevico na trening.
Študij te je, kot že omenjeno, pripeljal v Ljubljano, kjer sedaj igraš rokomet pri MRK Ljubljana. Pred letom in pol ste bili znani kot ekipa, ki »se malo žoga in ni preveč resna«, danes pa ste na mestu, ki pelje v 1. ligo. Kaj je pripeljalo do takšne rasti v tako kratkem času?
Definitivno to, da se ekipa od takrat ni bistveno spreminjala in smo vsi vedeli, s kakšnim ciljem treniramo po dvakrat na dan, čeprav je to bilo v 2. ligi nekaj nenavadnega. Pa tudi dejstvo, da smo več kot ekipa. Vsak se na vsakega lahko vedno zanese, tako na igrišču kot izven njega. Veliko zasluge pri tem pa ima tudi naš trener Bojan Čotar, ki na vsakem treningu in tekmi vedno iztisne največ iz vsakega posameznika, ki nato doda svoj delček v skupno zgodbo.
Tudi proti Krki v pokalnem tekmovanju ste pokazali, da se lahko brez težav kosate s prvoligaši, ko je vaša igra na pravem nivoju. Vas je 1. lige kaj strah, glede na to, da ste tako blizu?
Prepričan sem, da nobenega v ekipi ni strah tega. K večjemu se vsi želimo pokazati rokometni javnosti, da ni naključje, da smo tu, kjer smo. Hkrati pa nam to daje še dodatno motivacijo na vsakem treningu.
Še bližje 1. ligi pa vas je pripeljala trenutna situacija, ko so do nadaljnjega preklicana vsa tekmovanja. Na mizi je opcija, v kolikor se trenutno stanje zavleče, da napredujete vi in Slovan. Ste se s soigralci že kaj o tem pogovarjali? Kakšni so odzivi?
Trenutna situacija je, kakršna je. Vsekakor si vsi želimo, da bi nam s skupnimi močmi uspelo čim prej zajeziti nadaljnje razhajanje virusa. Želeli bi si, da se liga čimprej nadaljuje in da začnemo normalno trenirati, vendar obeti niso pozitivni. Odzivi na to, da se skupaj s Slovanom uvrstimo v 1. ligo, so bili vsekakor odlični. Hvala bogu, da nam je na derbiju s SVIŠ-em uspelo v napeti končnici izvleči 2 točki, ki bi v tem primeru bili kar odločilni.
Bi z veseljem sprejeli odločitev, da se liga prekine in se tako vi uvrstite v 1. ligo, ali bi jo sprejeli s kakšnimi zadržki?
Mislim, da se 1. lige ne zavrne. Saj nam je v slabih dveh letih uspel velik met. Šli smo čez mnogo ovir, da smo lahko v tem položaju, kjer se trenutno nahajamo. MRK Ljubljana je zares ˝zdrav˝ klub, vsi od uprave naprej se namreč po najboljših močeh trudimo, da bi v prihodnjih letih bili stalen in konkurenčen klub v elitni slovenski ligi.
Ljubljana pred kratkim – še v letošnji sezoni – ni imela niti 1 prvoligaša, v naslednji se obetata dva. Se era ljubljanskega rokometa ponovno vrača?
Ljubljana si to definitivno zasluži, pa tudi obisk na naših tekmah in Slovana je dober pokazatelj, da si ljudje želijo najboljšega rokometa v državi.
Pred prihodom v Ljubljano si igral za Ormož. Bi rajši igral za Ormož ali za Ljubljano, če se uvrstite v 1. ligo? Zakaj (razloži odločitev, prosim)?
Trenutno si želim igrati 1. ligo s svojim zdajšnjim klubom, to je Ljubljana. Res je, da mi je Ormož dal veliko, da sem postal boljši tako na igrišču kot izven njega. Vendar se v MRK Ljubljana po treh letim počutim domače in zares odlično, tako da upam, da se srečamo z Ormožani drugo leto na Hardeku, ki slovi po tem, da zmeraj pričara najboljše vzdušje.
Za konec: na začetku sva primerjala življenje v majhnem kraju in v večjem mestu. Boš ostal v Ljubljani, ali se boš preselil nazaj domov?
V naslednjih letih se zagotovo še vidim v Ljubljani, kaj bo pa prinesla prihodnost pa še ne vem. Enostavno rad živim življenje iz dneva v dan.
FOTO: LUKA ZAVODNIK / PAMETNI MEDIJI