Bojan Čotar: “Poleg rezultatskega cilja imam vedno še svojega, dodatnega”

59-letni Primorec, v igralskih časih levokrilni igralec, se je trenersko udejstvoval na Prulah, v Slovenj Gradcu, Novi Gorici, Mariboru, Škofji Loki in eno sezono tudi pri rokometašicah Krima Mercatorja. Za tem je pomagal pri mladinskem pogonu ljubljanskega Slovana, danes pa je trener članske ekipe MRK Ljubljana, s katero se mu je uspelo uvrstiti v 1. B ligo, kar je bil tudi cilj pred začetkom sezone.  Bojan Čotar, dolgoletni pomočnik Borisa Deniča v članski moški rokometni reprezentanci, pravi, da je treba rokometna pravila spremeniti. Zakaj? Kako? Kdaj?

V prvem delu intervjuja smo se z Bojanom pogovarjali o sedanjem trenerskem delu, v drugem delu je Čotar predstavil svoje videnje o slovenskem rokometu in mladih igralcih, nato pa še predstavil, kje se pojavljajo težave v rokometnih pravilih.

NAJVEČJI CILJ JE INDIVIDUALNI NAPREDEK

Za začetek se obrniva malce nazaj – v preteklo sezono. Imensko ekipa MRK Ljubljana lani ni bila slaba (tu je bil Grbić, ki je zdaj v Trimu, Kljun, ki izvrstno igra v Škofljici, Bajc je sicer zaključil kariero, a vseeno ni bil slab levičar). Spremljali ste zadnjih nekaj tekem lanske sezone. Kakšen je bil vaš vtis o ekipi takrat?

Ko sem gledal te tekme, sem dobil vtis, da je ta ekipa sposobna veliko več, kot je na tekmah pokazala. Predvsem pa to, da se v njih skriva dosti potenciala in da se da iz ekipe iztržiti več, kot so pokazali v lanskem zaključku sezone. Nerad govorim o specifičnih igralcih, ki so odšli po koncu sezone. Vsak, ki bi bil tukaj, bi ga uporabili. Res žal mi je malce za Lana Grbića, ki bi pri nas definitivno imel večjo minutažo, a nič hudega. S tem se je ponudila priložnost drugim igralcem, ki so jo dobro izkoristili.

Zakaj ste se odločili za MRK Ljubljana?

Predvsem je na mojo odločitev vplivalo to, da je v klubu dobro vodstvo – tu mislim na Jureta Natka in Uroša Grmeka. Pokazala sta mi, kakšna je vizija, kakšni so dolgoročni cilji in skupaj smo ugotovili, da lahko dosti naredim z mladimi domačimi igralci, ki jih je tukaj veliko in to je najbolj pripomoglo k moji odločitvi za Ljubljano.

Rezultatski cilj je bil pred sezono jasen – uvrstitev nazaj v 1. B DRL. Ali ste vi imeli še kakšen drug cilj, nek svoj cilj, ki ste ga želeli v tej sezoni doseči?

Rezultat je definitivno bil svoj cilj in poleg tega imam jaz vedno še druge cilje. Želel sem, da bi vsak igralec naredil vsaj en korak naprej. Poleg tega, da se kolektivna igra izboljša, sem si želel igro vsakega posameznika dvigniti na višji nivo in pa da bi bili nekateri igralci, ki lani niso imeli neke velike vloge, enakovredno vključeni v člansko ekipo. Poleg rezultata je vedno treba tudi dvigniti nivo posameznikov.

V veliki meri je to uspelo, saj so res vsi naredili korak oziroma nekateri celo dva naprej. Dejstvo je, da so tu še velike rezerve predvsem v glavah. Tudi srčnosti jim nikakor ne gre oporekati.

V prvem delu sezone ste zmage stresali iz rokava, izgledalo je, da nihče ne more proti vam izgubiti z manj kot 10 goli razlike. V drugem delu pa se je razlika pri zmagah vseeno zmanjšala, prišel je tudi poraz proti Grosuplju. Zakaj mislite, da je prišlo do tega?

V prvem delu smo bili glede fizične pripravljenosti res superiorni proti ostalim ekipam. Fantje so, res pohvalno, odigrali vse tekme tako, kot si jaz želim. Brez podcenjevanja in vedno so dali svoj maksimum. Niso gledali na semafor, ni jih zanimala razlika in zato so bile tudi zmage tako visoke. V drugem delu pa so bile nasprotne ekipe boljše pripravljene, mi pa smo se malce prehitro zadovoljili z vodstvom in spoznanjem, da se tekme več ne da izgubiti. Enkrat je pač moral priti poraz. Malce smo takrat imeli težave z zdravjem igralcev, malce pa smo prišli na igrišče z miselnostjo, da tekme ne moremo izgubiti, kar pa ni res.

Znan ste kot trener, ki ima rad hiter in napadalen rokomet. Sta si v tem z vašim pomočnikom Žigo Novakom podobna?

Z Žigo Novakom sva vrhunsko sodelovala. Vesel sem, da je zraven mene, saj ima veliko vrhunskih idej in veliko ve. Predvsem mi je pa všeč, da veliko sprašuje, kar pomeni, da si želi novega znanja. Upam, da bova sodelovala tudi v prihodnje.

V svoji trenerski in igralski karieri ste videli že veliko rokometnih tekem. Kako bi ocenili nivo igre 2. DRL?

Kvaliteta, moram bit pošten, ni na visokem nivoju. Predvsem posledica tega je, da se ne trenira povsod tako, kot bi se moralo. Je pa definitivno kar nekaj mladih in zanimivih igralcev, ki bi lahko brez problema igrali v višjih ligah.

Kot lahko letos vidimo, ima MRK Ljubljana zelo mlado ekipo, ki je v 2. DRL kazala zelo prepričljivo igro in je bila težko premagljiva za vse nasprotnike v tej ligi. Tudi v 1. B DRL se s tako ekipo da resno konkurirati za mesta med najboljšimi petimi.

Še zdaleč ni tako, da če zmagaš 1. B ligo, si pa potem avtomatsko kar med najboljšimi petimi ekipami v 1. B ligi. Veliko je faktorjev, na katere se ne da vplivati. S trdim delom in s predpostavko, da bodo fantje še naprej napredovali, je pri nas tudi to cilj, da se povzpnemo na najvišja mesta 1. B DRL. Mogoče še ne prvo sezono, ampak sigurno pa v prihodnosti.

V naslednji sezoni je primaren cilj napredek vsakega posameznega igralca. Letos so naredili korak ali dva naprej, v naslednji sezoni je treba še vsaj enega. Napredek v individualni kvaliteti je obvezen za dober rezultat.

“MOJ POKLIC OBVLADA NAJVEČ LJUDI NA SVETU, A TO ME NE MOTI”

Potem pa pride preskok v 1. ligo, najtežji preskok za vsak klub. Zakaj je tako težek ta preskok iz 1. B v 1. ligo?

Preskok iz 1. B v 1. A ligo je zelo velik preskok predvsem zaradi tega, ker je 1. A liga veliko kvalitetnejša. Vse to je povezano z igralskim kadrom in zato preskok res ni majhen. Ekipe se zaradi finančnih ali pa kakšnih drugih razlogov ne okrepijo na določenih igralskih pozicijah in potem ne dosegajo kvalitete 1. A lige, zato pride do izpada nazaj v 1. B DRL.

V moškem rokometu se vedno bolj briše meja med Celjem/Gorenjem in ostalimi, medtem ko se pri ženskah brezno med Krimovkami in ostalimi klubi zdi neskončno. Kje je po vašem ta razlika?

Moram priznat, da ženskega rokometa ne spremljam veliko, zato o tem nekako ne morem kredibilno govoriti. Pogledam Krimovke, ko igrajo evropske tekme, po pravici povedano pa slovenskega ženskega prvenstva ne spremljam. Pri moških pa se dogaja to, da veliko igralcev odide v tujino – po mojem mnenju se odločijo za prezgodnji odhod iz Slovenije. Celje tudi nima več take vrhunske ekipe, kot jo je imel prejšnja leta, torej ekipe, ki bi bila tako superiorna. Drugi klubi pa delajo, imajo ekipo, ki so že nekaj časa skupaj in posledično se tako približujejo Celju. Največji problem so tu finance. Težko je zadržati igralce, če jim ne ponudiš toliko, kot dobijo v tujini.

V intervjuju pred nekaj manj kot dvema letoma ste dejali, da je spoštovanje trenerskega poklica na zelo nizkem nivoju. Se je od takrat kaj spremenilo?

Mislim, da se tu ni kaj dosti spremenilo. To je poklic, ki ga jaz z velikim veseljem opravljam, a moramo vedeti, da je to hkrati poklic, ki ga pod narekovaji obvlada največ ljudi na svetu. To sprejemam in tako pač je.

Kako pa lahko pride po vašem mnenju do te spremembe?

Treba je imeti vizijo, plan in se tega držati. Velikokrat se zgodi, da se vizija in plani čez nekaj mesecev spremenijo. Dobro bi bilo, da se sami trenerji teh vizij in planov držimo. Če se že cilji spreminjajo, naj se na višje, ne na nižje.

KAJ PA ROKOMETNA PRAVILA?

Veliko se govori o spremembi rokometnih pravil. V zadnjem času jih je bilo nekaj, nekaj se jih še pripravlja. Midva pa greva kar po vrsti; kako vi vidite vsako posamezno spremembo, ki je stopila v veljavo leta 2016?

  • IGRA S 7 IGRALCI

Ni mi všeč, ker imam občutek, da se upočasnjuje rokometna igra. Ni toliko improvizacije oziroma svobode, ki jo morajo imeti igralci in posledično je vse skupaj malce bolj statično v napadu, kot bi si jaz želel.

  • MODRI KARTON

Čisto iskreno mi je vseeno, ali je ali ga ni. S tem se ne ukvarjam.

  • ZADNJIH 30 SEKUND

To pravilo je dobro, ampak me zelo moti, da smo edini šport, ki imamo dvojna pravila v eni tekmi. 59 minut in 30 sekund veljajo ena pravila, zadnjih 30 sekund pa druga. Naj to pravilo velja celo tekmo. Sodnikom bo lažje in tudi gledalcem, saj bodo lahko točno vedeli kaj se je zgodilo.

  • POŠKODOVANI IGRALEC (POSREDOVANJE ZDRAVNIŠKE SLUŽBE)

Dobro. Velikokrat se je dogajalo, da so ekipe, ki niso bile dobro fizično pripravljene, malce zblefirale in so igralci s tem pridobili kakšen oddih ali dva več. To se je sedaj zmanjšalo. Če sedaj 3 napade ne igraš, bo vsak razmislil, ali bo zahteval zdravniško pomoč ali ne.

  • PASIVNA IGRA (PRAVILO 6 PODAJ)

To smo si vsi želeli, da bi tu prišlo do spremembe, saj pasivna igra pred tem ni bila nikakor definirana. Zdaj se je sicer pokazalo, da je 6 podaj mogoče malce preveč. To bi morali časovno omejiti. Problem pa je še vedno v kriteriju, kdaj naj sodnik dvigne roko za pasivno igro. Zagovarjam to, da bi bilo potrebno napad časovno omejiti.

Ali je še kakšno pravilo, ki bi ga bilo po vašem mnenju potrebno spremeniti?

Sigurno jih je še kar nekaj. Tudi Rokometna zveza Slovenije je v povezavi še z ostalimi nacionalnimi zvezami poslala predlog sprememb pravil, ki je kar dobro napisan. Predvsem mi je všeč, da ti predlogi ciljajo na objektivnost. Ni veliko lastne presoje sodnika, kar vsem – igralcem, trenerjem, sodnikom in gledalcem – omogoča boljše pogoje.

Komentarji