V olimpijskem letu se je na rokometnem področju na domači in mednarodni ravni v letošnji tekmovalni sezoni dogajalo marsikaj zanimivega za ljubitelje rokometne igre. Sam pa se bi kot človek, ki je tako ali drugače bil večino življenja dejaven v moškem rokometu – in to je obdobje častitljivih petdeset let – osredotočil na našo moško člansko reprezentanco in prihajajoče OI v Parizu.
Kot tipičen selektor iz naslonjača saj iz kavča raje ne gledam rokometa, ker ob njem dostikrat še v naslonjaču zadremam, bom nanizal nekaj mojih rokometnih paberkovanj vezanih na že omenjeno moško reprezentanco, ki se je že četrtič uvrstila na OI.
Za izhodišče bom vzel moje vprašanje iz naslova in za primerjavo navedel reprezentanco Islandije. Islandija je skoraj desetkrat manjša po prebivalstvu od Slovenije, ima pa ogromen bazen rokometašev in njihovi trenerji imajo visoko ceno v svetu. Nenazadnje je selektor – ene izmed velesil v rokometu z najmočnejšo rokometno ligo na svetu – Nemčije Alfred Gisslason dvakrat prvak Evrope v klubski konkurenci z moštvoma Magdeburga in Kiela. Njihov trener Gudmundur Gudmundson je z njihovo reprezentanco osvojil srebrno odličje na OI v Pekingu 2008 in 2010 bronasto odličje na EP v Avstriji. Dagur Sigurdsson je bil prvak z moštvom Nemčije 2016 na EP na Poljskem in na OI v Riu 2016 osvojil z istim moštvom bronasto odličje. Pa še cel kup njihovih trenerjev deluje po svetu kot klubski ali reprezentančni trenerji. Njihova tradicija na mednarodnem področju je precej daljša od naše, a po rezultatih primerljiva z našo reprezentanco. Samo s to razliko, da mi še nimamo olimpijskega odličja. K pisanju tega prispevka me je vzpodbudil naš nekdanji vratar in srebrni vitez, ki bo danes skupaj z ostalimi častni gost na tekmi v Kopru proti Švici v kvalifikacijah za naslednje SP na Hrvaškem. Govora je o našem mednarodno uveljavljenem in izkušenem vratarju. Beno Lapajne mi je namreč v enem izmed najinih pogovorov dejal, da po uspešno odigranih kvalifikacijah v Španiji gremo po zlato odličje na OI v Parizu. Sam se s tem več kot strinjam, saj sem že pred leti razmišljal o tem in kako ter na kakšen način priti do tega visokega športnega cilja, ki so sanje vsakega športnika. Seveda je s tem povezanih kar nekaj tehtnih vprašanj in pogojev.
Pa začnimo najprej s tem, kar bi rekla večina realistov in športnih pesimistov, da je kaj takšnega nemogoče in je že sama uvrstitev velik uspeh za naš rokomet. In kako smo v vseh pogledih neprimerljivi s konkurenco, ki pa je resnici na ljubo manj izostrena kot na prvenstvih stare celine ali svetovnih prvenstvih. Res je tudi, da v marsičem zaostajamo v primerjavi z vrhunsko urejenimi okolji športnih velesil. Še marsikaj bi se našlo v podporo zgoraj naštetim.
Pred začetkom olimpijskega ciklusa za Pariz sem z marsikom iz rokometnih krogov delil razmišljanje, da je potrebno ustvariti pogoje reprezentanci, s katerimi bi dodatno motivirali reprezentante k uspešnosti in preprečili njihov revolt po uspehu v Španiji ter uvrstitvi na OI. To žal ni bilo realizirano, se je pa zgodilo nekaj drugega in sicer to, da je predsednik v odhajanju poskrbel za vabilo na SP na Poljskem, po katerem se je pod taktirko novega selektorja Uroša Zormana začel nov vzpon naše reprezentance z vrhom uvrstitve na OI. Med tem je postal predsednik OKS, ki pa za olimpijske igre zagotavlja že za priprave vrhunske pogoje, to pa potrjuje tudi imenovanje rokometnega Uroša Mohoriča za vodjo olimpijske odprave. To je prvič, da to vlogo opravlja nekdo iz moštvenih športov in prekinitev neke tradicije s prevlado individualnih športnih panog.
Upam si trditi, da imamo najmočnejšo reprezentanco v zgodovini samostojne Slovenije. Prosim, da mi prej omenjeni srebrni vitezi ali pa nekdanji nosilci bronastega odličja na SP v Parizu 2017 oprostijo to trditev. Ravno zaradi tega, ker jih je še nekaj iz tistega obdobja zraven v takšnih ali drugačnih vlogah, si upam to trditi. Imamo tudi izkušeni trenerski trio na čelu s selektorjem navzlic njihovi kratki trenerski kilometrini. Olimpijske igre so posebno tekmovanje in to vodstvo reprezentance prav dobro ve in bo zagotovo pripravljeno na vse izzive, ki jih le to nosi za seboj. Res je, da nimamo rokometnega zvezdnika tipa Luka Dončič imamo pa zagotovo močan kolektiv. V kolikor bo selektor, v kar pa ne dvomim, pri dokončnem izboru gledal v smeri doseganja vrhunskega rezultata in temu primerno selekcioniral moštvo, so sanje uresničljive. In midva z Benom ne bova obveljala za rokometna sanjača.
Za zaključek pa še enkrat islandska primerjava. V kolikor so oni lahko bili srebrni na OI v Pekingu 2008 in so zagotovo verjeli, da bi bili lahko tudi zlati, zakaj o tem ne bi razmišljali tudi naši in si to postavili za cilj. Samo v tem primeru lahko pade medalja pa naj bo že katera koli, mar ne, Beno?! Za začetek pa je potrebno že na obeh tekmah proti Švici pokazati, da smo svetovna rokometna velesila.