Volk ureja svoj vrtiček, koza se bori za preživetje

Nastala situacija s prekinitvijo prvenstva in predvsem s pogojnim sklepom, ki ga je sprejela Konferenca Združenja prvoligašev, je pripeljala do odločanja o usodi 1. B DRL in 2. DRL. Na dan je prišel predlog o združitvi 1. B in 2. DRL, kar bi ohranilo volka sitega in kozo celo. No, volk mogoče ne bi bil popolnoma sit, saj pogojni sklep 1. lige najverjetneje na Združenju 1. B DRL ne bo sprejet (več o razlogih TUKAJ), a vseeno je pozitivno, da so klubi pogledali širšo sliko.


Med klubi se omenja predlog širitve 1. B lige oziroma bolje rečeno združitve 1. B DRL in 2. DRL. V tem primeru bi bilo v “drugorazrednem” rokometnem tekmovanju 20 ekip (oziroma 22, v kolikor bi iz 1. lige izpadla Izola in Maribor – kar pa se, kot kažejo prizadevanja, naj ne bi zgodilo). Naredili bi 2 skupini po 10 ekip, iz katerih bi najboljše štiri/šest napredovale v boj za prvaka. S tem predlogom se reši problem pomanjkanja ekip v 2. DRL, saj bi tako vse ekipe enakovredno vključili v tekmovanje.

Se pa tu definitivno poraja vprašanje kvalitete – ali so, glede na kvaliteto ekip, vsa moštva, ki bi ostala v 2. DRL, zmožna igrati proti prvo-be-ligašem? Iz strokovnega vidika je treba vedeti, da tekma, kjer ekipa zmaga/izgubi s 15 ali več goli razlike, ni smiselna. V kolikor je v ligi 20 ekip, je jasno, da bo razpon kvalitete med ekipami, ki bodo krojile vrh, in ekipami, ki bodo pri dnu lestvice, enormen.

Na prvi pogled super, po razmisleku pa …

Prva težava, s katero se bodo srečali predvsem klubi, ki nastopajo v 2. DRL, je povečanje števila tekem, ki jo prinese združitev lig. Drugi pomislek je tekmovalni sistem. 1. B DRL se mora definitivno čim bolj približati številu tekem, ki jih klubi odigrajo v 1. ligi. A ne samo to, klubi se morajo tudi za nekaj boriti. Boj za prvaka ni sporen, vprašljivo pa je tekmovanje za spodnji del lestvice. Izpada iz lige v tem primeru ni, za kaj se bodo klubi potem sploh borili?

V kolikor ne bo smiselnega boja, predlagan sistem sproducira določeno število ekip, ki po 18 tekmah nimajo resnega razloga za tekmovanje. To pa zna predstavljati padec motivacije pri igralcih in posledično slabša udeležba na treningih in tekmah – vseeno tu govorimo o polprofesionalizmu oziroma mogoče celo amaterstvu. 

Kaj narediti?

Na dolgi rok, če vsi želimo dobro slovenskemu rokometu, apeliramo na vse deležnike, da pogledajo širšo sliko. Urejanje lastnega vrtička je super, a kaj kmalu se lahko zgodi, da letni pridelek ni tak, kot smo pričakovali – kje bomo potem dobili sadike za lasten vrtiček? Malo metaforično, a verjamemo, da razumete!

 

Komentarji