Ana Gros je ena najboljših rokometašic na svetu. Trenutno je najboljša strelka v evropski Ligi prvakinj, zadnjih nekaj let tudi ena najboljših desnih zunanjih igralk stare celine. Kot večkratna državna prvakinja s klubi iz Slovenije, Madžarske, Francije in Nemčije je Grosova postala ambasadorka evropskega rokometa za mlade, saj je igrala že po vsej Evropi. V letu 2018 je bila izbrana za najboljšo desno zunanjo igralko v Ligi prvakinj, kar 6 let zapored pa je bila izbrana za najboljšo desno zunanjo igralko v francoskem prvenstvu. V njem je bila kar v štirikrat najboljša strelka. Že 13 let je članica ženske slovenske reprezentance in je trenutno njena kapetanka.
29-letna Ana Gros, članica francoske ekipe Brest Bretagne Handball, je pred kratkim tudi postala prva slovenska rokometašica, ki je na eni tekmi Lige prvakinj dosegla kar 14 golov. Uspeh, ki ga bomo športni navdušenci težko pozabili. Do večne slave ji manjka le še češnja na vrhu smetane – naslov z najmočnejšega tekmovanja na svetu.
Ste si v svoji bogati profesionalni karieri kdaj delili parket z nekom, ki bi na eni tekmi dosegel 14 zadetkov?
“Sigurno se je to že dogajalo igralkam pred mano, toda ta trenutek se ne spomnim nobene. Uspelo je že nekaj rokometašicam, tudi mlajšim od mene, je pa to težko dosegljiva številka. Tam do 12, 13 zadetkov po navadi še gre, 14 ali višje pa je zelo redko.”
Poteka že vaša sedma sezona v dresu francoskega kluba. Lahko bi rekli, da ste se v Franciji ustalili?
“Ja, lahko rečemo, da sem se tukaj ustalila. Že ko sem prišla v Metz sem se počutila dobro, ne samo na temveč tudi izven igrišča. Blizu sta mi mentaliteta ljudi in način življenja, ko se naučiš jezika postane še toliko lažje. Sprejmejo te za svojega. Nikoli si nisem zadala, da bom tu tako dolgo, a preprosto se je moja kariera odvila tako, da se v Franciji počutim odlično. Konec koncev mi odgovarja tudi hrana.”
Verjetno je tudi nivo rokometa primeren vaši kvaliteti?
“Sigurno. Tu sem že zaradi same lige, ki je ena močnejših v Evropi, poleg morda Madžarske. Odgovarja mi, da so tekme težke in zahtevajo pripravljenost. Tu je še liga prvakinj in vse skupaj od tebe zahteva, da si v močnem tekmovalnem ritmu.”
Ste izkušena in individualno nadvse uspešna kapetanka slovenske reprezentance. Ali na vas kdo že gleda kot veteranko?
“Seveda. Sploh mlajše punce, stare 18, 19 let, ki šele prihajajo v reprezentanco, name že zaradi razlike v letih gledajo kot na veteranko. To je normalno. Ko sem sama pri šestnajstih vstopila v reprezentanco, sem enako gledala na vse te zvezdnice, kot je npr. Tanja Oder. Osebno mislim, da mi je igra s starejšimi in izkušenimi takrat nadvse pripomogla. Se pa ne glede na starostne razlike nimam za očitno starejšo, vse se med sabo lahko normalno družimo in pogovarjamo.
Koliko let igralne kariere mislite, da še imate pred seboj?
“Vse je odvisno od zdravja, a če gre vse po sreči, mislim da imam pred seboj še maksimalno 4 ali 5 let. Nato pa bo čas za druge stvari v življenju.”
Ste se kdaj nameravali vrniti v Krim?
“Seveda, te možnosti nikoli nisem izključila. V čast bi mi bilo, da lahko kariero zaključim tam kjer so bili njeni začetki. Prvi klub je bil Velenje, a v Krimu so me razvili v neko igralko, tam sem se ogromno naučila. Seveda ni odvisno samo od mene, nikoli ne veš kako se stvari obrnejo, toda z veseljem bi se nekoč vrnila v Krim.”
Pod kapo imate zavidljivo zbirko trofej, pred slabimi desetimi leti pa ste bili z madžarskim Győri Audi ETO še najbližje osvojitvi lige prvakinj. Je to tista zadnja stvar na seznamu neizpoljnenih želja?
“Sigurno. Takrat sem bila še mlada igralka, ne vem niti če sem v finalu stopila na parket. A spomini so ostali lepi, prav tako pa je ostala želja. Do konca kariere si želim vsaj enkrat osvojiti ligo prvakov.”
Naslednje leto je Gyori v finalu zmagal, vi pa ste že bili v Nemčiji pri Thuringerju. Se vam je zaradi tega takrat “kolcalo” po bivšem klubu?
“Točno tako! Naslednje leto je Győri zmagal v finalu. Res sem imela veliko nesrečo (smeh)! Toda bila sem vesela za punce, v klubu mi je namreč ostalo veliko prijateljic. Spomnim se koliko finalov je Győri do takrat že izgubil in na to lovoriko so res dolgo čakali. Seveda pomisliš ‘škoda, da me ni več tam’, po drugi strani pa na Madžarskem nisem veliko igrala. Res sem iskala klub, kjer bom stopila na igrišče, kjer se lahko dokažem. S tega vidika mi definitivno ni žal, izbrala sem pot, ki je bila v tistem trenutku zame najboljša.”
Na kakšni poti je Brest v ligi prvakinj? Trenutno ste pri vrhu lestvice.
“Mislim, da smo na dobri poti. Že prejšnjo sezono smo bile tik pred zaključnim turnirjem, pa je situacija s pandemijo to predčasno prekinila. Nadaljujemo tam kjer smo ostali. Za enkrat nam gre dobro, kljub ‘kiksom’ proti CSKA-ju in Budućnosti, kjer smo izgubili točke. Toda te se da nadoknaditi in vse gre po pričakovanjih. Cilj je najmanj četrtfinale in pa seveda turnir ‘final 4’.”
V slovenskem prvenstvu se z organizacijskega vidika borimo proti vse bolj kaotičnemu stanju pandemije. Kako to počno Francozi?
“Testiranja so pred vsako tekmo. Sprva je veljalo, da se v primeru manj kot treh pozitivnih testov v ekipi srečanje vseeno odigra. To se je kmalu spremenilo, zdaj se ob eni okužbi tekma odpove in vse več je takih primerov. Brestu so bila prestavljena že tri srečanja, tako kot v Sloveniji, tudi tu vlada kaos. Sploh za Brest, ki ima zaradi lige prvakinj bolj natrpan urnik, je situacija toliko težja. Smo pa v klubu vse zdrave, moram potrkati. Zaenkrat pri nas še ni bilo okužbe in je vse tako kot mora biti.”
Kakšno je vaše stališče, da se prvenstva premaknejo v izolacijski mehurček?
“Če bi želeli, da se sezona odvija normalno naprej, bi bilo po mojem mnenju bolje, da se preselimo v mehurček. Sigurno pa bi bilo to težko za vse. Tu mislim predvsem na svoje soigralke, ki imajo doma otroke, tudi na splošno je stik z družino omejen. Zasebnosti avtomatsko skorajda ni več. Velik je mentalni napor in vemo kako pomembna je psihična pripravljenost za športnike. Po drugi strani pa je situacija zares ekstremna. Ta virus se širi nenormalno hitro in mislim, da če želimo športniki normalno izpeljati in odigrati vse te tekme, potem ta ideja ni slaba. Toda o tem ne odločamo igralci, temveč tisti, ki so za to odgovorni.”
Foto: Wikimedia Commons/Germany Handball